Kako je Adamičeva glasba vplivala na slovensko glasbo, na popevko?
Težko je opredeliti vpliv njegove glasbe, kot lahko denimo govorimo o vplivu Slavka Osterca ali Marija Kogoja. Bojan Adamič je bil nedvomno zanimiva in pomembna figura, mnogi ga poznajo po popevkah in njegovem Plesnem orkestru, največji vpliv pa je nedvomno imel na razcvet slovenske popevke v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ta dota zabavnjaštva se je potem za njim ves čas vlekla, nekateri muzikologi so mu očitali lahkotnost, melodičnost. Po drugi strani pa so ljudje hoteli ravno to. Tovrstnih očitkov ne razumem povsem, saj je treba tudi zabavno glasbo znati napisati dobro. Adamič je bil eden od komponistov, ki so to resnično znali. Tudi danes se piše zabavna glasba, a piše jo lahko kdor koli.
Kakšna je razlika med Adamičem in drugim mojstrom popevke, Jožetom Privškom?
Privšek je ustvarjal v bolj jazzovskih ritmih, poznal se mu je študij na kolidžu Berklee v Bostonu, v njegovi glasbi se sliši pridih muzikala. Adamič je jadral v bolj popularnih vodah. Prvi je ustvarjal bigbandovski zvok iz "glennmillerjevskih", swingovskih idej, drugi pa je oblikoval zvok plesnega orkestra petdesetih let, ki se je naslanjal na bolj tradicionalne ritme. Oboje je odlična glasba, ki je izredno poslušljiva.
Zdi se, da je Adamiču filmska glasba še posebno ustrezala?
Res ravno v filmski glasbi pokaže svojo veličino, odklon od zabavnjaštva, neko drugačno plat, ne nazadnje mojstrsko poznavanje sodobnih orkestrskih partitur, kjer se kot komponist izrazi na več nivojih. Moč filmskega komponista je, da zna odskakovati in preskakovati čez stile in žanre, z levo pisati popevko, z desno pa simfonijo. Rad je imel melodijo, na njej je gradil, gradil je na čisti glasbeni ideji. Iz filma Vesna si sicer težko zapomniš kakšno melodijo, če pa slišiš Ne čakaj na maj, boš pomislil na film Vesna. A to je zmotno, ker je film Ne čakaj na maj v bistvu nadaljevanje Vesne, glasbo zanj pa je napisal Borut Lesjak.
Kaj pravite na tezo, da naj glasba v filmu ne sili v ospredje?
Kot bi rekli, naj orkester v operi le malce pospremi pevce na odru. Filmska glasba je konkretna umetnost, je samostojna oblika kompozicije, čeprav jo ljudje res dojemajo le kot neko "spremljavo". Poglejte samo Ennia Morriconeja! Ljudje so si žvižgali napeve, ko so odhajali iz kinodvoran. Tu je glasba v prvem planu, to je glasba, ki je naredila film. V zgodovini filma je ogromno melodij, ki si jih požvižgavaš, pa niti ne veš, da so iz filmov iz petdesetih, šestdesetih let. Kaj bi ostalo od filma Dr. Živago, če ne bi bilo Larine pesmi? Kaj bi bilo s filmi Jamesa Bonda, če ne bi bilo Bondove teme, ki so jo zaigrali celo na letošnjem odprtju olimpijskih iger v Londonu?
Nekatere skladbe so postale popevke pozneje, ko so jim dodali besedila, recimo Love Story, kjer je originalna skladba igrana samo na klavirju. Henry Mancini je napisal glasbo za animiranega Pink Panterja, danes jo igrajo big bendi kot samostojni komad. John Williams je svojo filmsko partituro Harry Potter predelal v otroško suito za mladinski orkester in zdaj orkestri glasbenih šol po vsem svetu igrajo Harryja Potterja, kar je genialna ideja.
Kakšen značaj je imela glasba v nemem filmu? Tudi sami ste pianist nemega filma.
Šolal sem se pri Borutu Lesjaku in se res lahko spoznal s tem fenomenom. Ker mnoge dvorane niso imele ne prostora ne denarja za orkester, so si omislili kinotečnega pianista. Orkester je moral imeti partiturno predlogo, pianist pa je lahko tudi improviziral, ko je gledal na platno. Sicer pa je bila osnovna funkcija muzike, predvsem orkestra pri nemem filmu, ta, da igra dovolj glasno in s tem preglasi brnenje projektorja. Običajno glasba sploh ni sodila zraven in šele pozneje so začeli razmišljati o tem, da k pohodom sodijo vojaške, k pogrebom pa pogrebne koračnice. Ta glasba dograjuje film, čeprav imajo filmi iz nemega obdobja drugačne strukture, saj so ustvarjalci razmišljali o filmu brez glasbe.
Pozneje so nastale velike partiture za neme filme, recimo Chaplinove filme, kjer je Chaplin kot "one-man band" tudi glasbo pisal sam. Veliko njegove glasbe se je ohranilo v obliki pesmi, denimo Limelight. Partitura za film Metropolis, ki jo je napisal Gottfried Huppertz, je že nastala hkrati s filmom - Fritz Lang ga je izdelal do popolnosti in si ni dovolil nobene improvizacije.
Kako je Adamič krmaril med režiserji in filmskimi zgodbami?
Filmsko glasbo je začel pisati leta 1946 s filmčkom Maščujmo in kaznujmo v režiji Dušana Polha. Tedaj je lahko le podpiral heroizem mladinskih delovnih brigad. Pri prvem celovečercu leta 1952, komediji Save Popovića Vsi na morje, pa je bil star že 40 let in kot skladatelj že povsem artikuliran. Tu je pokazal svoj pravi glasbeni obraz med komičnim, simpatičnim, melodičnim in hkrati resnim zvokom.
Tudi film Vesna Františka Čapa iz leta 1953 vsebuje simpatične humorne note. Približno takrat je rasla popularnost tudi slovenski popevki, ravno ob pomoči Adamičevih melodičnih idej. Istega leta je sodeloval še pri filmu Jara gospoda režiserja Bojana Stupice. S Čapom sta leta 1955 nadaljevala s filmom Trenutki odločitve s partizansko tematiko, leta 1960 je delal Veselico Jožeta Babiča, istega leta pa je nastajal še en film, ki se mi zdi vreden omembe - Ljubezen in moda Ljubomirja Radičevića, kjer je zgodbo sestavil Nenad Jovičić, prvi jugoslovanski šolan filmski snemalec, ki se je celo preselil v Domžale. Adamič je po njegovi zaslugi padel v kolesje jugoslovanskega filma. V tem filmu je ustvaril dva svetova: svet pop glasbe in mode ter hkrati simfonično filmsko partituro.
V kakšno zavezništvo sta padla z režiserjem Boštjanom Hladnikom?
Kar sta v šestdesetih letih skupaj naredila režiser Hladnik in skladatelj Adamič, je bilo nekaj izredno domišljenega - film noir Ples v dežju je povsem konkurenčen takratnemu evropskemu filmskemu toku. Leto 1961 je bilo zato prelomno tudi za razumevanje slovenskih filmskih partitur. Adamič je bil kot arhitekt, ki hkrati dela bazene, garaže in gradove. V filmu je genialna scena, ko Miho Baloha, junaka filma, preganjajo moreče sanje - v partituri je v tem delu zelo premišljeno uporabljena dodekafonija, vredna akademskega diskurza. Ne vem, kakšne pogovore sta imela s Hladnikom, ampak zagotovo je bila to ena od točk, kjer se film prelomi. S Hladnikom sta se še srečala v dveh filmih, v Erotikonu leta 1963 in Maškaradi leta 1971. V Maškaradi Adamič uporabi ironični glasbeni izraz, v Erotikonu pa preseže takratne glasbene okvire in se poda že v eksperimentalne vode. To je seveda lahko počel zraven Hladnika... Vmes pa je leta 1968 napisal glasbo za Kekčeve ukane režiserja Jožeta Galeta. Ker je bil Gale bolj tradicionalno usmerjen režiser, je temu sledil Adamič tudi s svojo partituro.
Brez Adamičeve glasbe si je film Valter brani Sarajevo nemogoče predstavljati.
Valter brani Sarajevo in Volk samotar iz leta 1972 ter Kapelski kresovi, kultna hrvaška serija iz let 1974-76, so vsekakor nepozabni Adamičevi dosežki. O vojni je razmišljal tudi leta 1976, ko je Igor Pretnar posnel Idealista, štiri leta pozneje pa je sodeloval z Živojinom Pavlovičem v filmu Nasvidenje v naslednji vojni, v najbolj antivojnem filmu takrat. Eden glasbeno najbolj zanimivih pa je film Butnskala Francija Slaka. Te partiture v grotesknem smislu si ne moreš odpeti, a v njej prepoznaš njegovo kompozicijsko moč.
