Na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz) je bilo do konca julija letos vloženih že 13.026 zahtevkov za starostno pokojnino. V prvih sedmih mesecih lani je bilo zahtevkov 9877, v enakem obdobju leta 2010 pa 10.477. Da gre pri rekordnem porastu upokojitev v veliki meri za ukrep "prisilnega upokojevanja" v javnem sektorju, dokazujeta zadnja dva meseca. Junija je bilo vloženih 2426, julija pa 2615 zahtevkov za starostno pokojnino, ali skupaj več kot pet tisoč.

Po podatkih Zpiza se je število starostnih upokojencev od lanskega povprečja do konca junija letos povečalo s 385.000 na več kot 400.000, kar pomeni, da je starostnih upokojencev za kar 105.000 več kot pred desetimi leti. Celotno število upokojencev, skupaj s prejemniki invalidskih, družinskih, vdovskih, vojaških in kmečkih pokojnin, se je od lanskega povprečja do junija povečalo za 13.000, od leta 2010 pa za 80.000. Delež pokojnin v BDP se je od leta 2007 do lani zvišal z 9,7 na 11,6 odstotka.

Po drugi strani se število zavarovancev, ki plačujejo prispevke za pokojninsko blagajno, že vse od leta 2008 znižuje. Konec maja letos jih je bilo 864.000 ali 40.000 manj kot pred štirimi leti. Razmerje med številom zavarovancev in številom upokojencev se je od leta 2002 do lani zmanjšalo z 1,64 na 1,48, kar pomeni, da za vsakega upokojenca plačuje prispevke že manj kot človek in pol.

Nenehen porast števila upokojencev in vse manj zavarovancev pomeni dodatno breme za vse bolj prazno pokojninsko blagajno. Državni proračun je tako že lani ob 3,4 milijarde evrov prihodkov iz davkov in prispevkov ter 4,9 milijarde evrov odhodkov (od tega 4,1 milijarde evrov za pokojnine), moral v pokojninsko blagajno nameniti že 1,5 milijarde evrov.

Vse slabše stanje v javnih financah in pokojninski blagajni spremlja tudi padanje višine pokojnin. Razmerje med povprečno starostno pokojnino in povprečno neto plačo je namreč od leta 2002 do maja letos padlo z 72,8 na zgolj 62,3 odstotka. Povprečna starostna pokojnina je junija znašala 613 evrov oziroma 1,5 odstotka manj kot junija lani, kar 145.000 od skupaj 400.000 starostnih upokojencev pa je prejelo manj kot 500 evrov pokojnine.

Malačič: Prisilno upokojevanje je povsem nerazumljivo

Janez Malačič z ljubljanske ekonomske fakultete opozarja, da so razmere nevzdržne in da je treba čim prej izvesti pokojninsko reformo. »Med članicami EU skoraj ne najdete države, ki bi bila glede na število upokojencev in zavarovancev v tako slabem položaju. Ob tem pa je celoten cikel, ko ljudje ustvarijo več, kot potrošijo, pri nas med najkrajšimi v Evropi, saj traja le med 27. in 55. letom. Očitno je, da na trg dela vstopamo prepozno in se z njega prezgodaj umikamo,« pravi Malačič in dodaja, da je »prisilno upokojevanje« v teh razmerah povsem nerazumljivo.

Po njegovem mnenju je treba k pokojninski reformi pristopiti hkrati z reformo trga dela in ustvariti sistem, ki bo ustvarjal delovna mesta in spodbujal čim daljše vztrajanje v zaposlitvi. Zvišanje upokojitvene starosti je po Malačičevem mnenju zaradi podaljšanja življenjske dobe nujno, pri čemer opozarja, da na Švedskem razmišljajo celo že o 75 letih in ne zgolj o 65 kot pri nas. »V Skandinaviji pa tudi drugod se upokojitvena starost vse bolj navezuje na pričakovanja o tem, koliko let si lahko obetajo tisti, ki so dopolnili 65 let,« pravi Malačič, ki z vidika vzdržnosti sistema in pravičnosti zagovarja tudi podaljšanje obračunskega obdobja, ki zdaj znaša zgolj 18 let.

V nasprotju z zadnjima dvema vladama, ki sta oziroma še zagotavljata, da se bodo z reformo pokojnine postopoma zvišale, pa Malačič tega nikakor ne pričakuje. »Tudi če bi nam uspel gospodarski razvoj, bodo pokojnine padale zaradi demografskih razlogov. Ti sicer še niso pokazali učinkov, lahko pa pričakujemo, da bodo izrazito veliki že v prihodnjem srednjeročnem obdobju,« meni Malačič. Rešitve ne vidi niti v dodatnem varčevanju, čeprav pri tem priznava, da bo vsak evro prihranka še kako koristen.

O pokojninski reformi še ni ne duha ne sluha

Peter Pogačar, idejni vodja na referendumu propadle pokojninske reforme, najverjetneje pa tudi duhovni oče bodoče, nam je včeraj povedal, da se o okviru priprave socialnega sporazuma o pokojninski reformi še niso začeli pogovarjati. »Res je, da se mudi, vendar pa moramo najprej doreči izhodišča. V reformo ne bomo šli na vrat na nos in tvegali, da bi 'fasali' še en referendum,« je dejal Pogačar in pojasnil, da se bodo pokojninski reformi posvetili po uskladitvi stališč glede prenove delovne zakonodaje.

Kot so zapisali v koalicijski pogodbi, nameravajo dati večji poudarek delovni dobi in ne upokojitveni starosti, ter večji odvisnosti pokojnin od vplačanih prispevkov. Če pomeni večji poudarek na delovni dobi nekakšno približevanje stališčem sindikatom, pa jih zdaj, kot pravi Pogačar, najbolj moti vse jasnejša zahteva sindikatov po zvišanju prispevne stopnje za delodajalce. Ta, kot je znano, znaša za delodajalce 8,85 odstotka, za zaposlene pa 15,5 odstotka.

Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Dušan Semolič ocenjuje, da pokojninska reforma za Janševo vlado očitno ni prioriteta. »To kaže tako dejstvo, da je s prisilnim upokojevanjem ustvarila tisoč novih upokojencev, kot tudi to, da se o pokojninski reformi sploh še nismo začeli pogovarjati,« je povedal Semolič.

V ZSSS so sicer vladi že posredovali izhodišča, v katerih med drugim predlagajo dvig prispevne stopnje za delodajalce. »Ne pričakujemo, da se prispevna stopnja takoj dvigne na 15,5 odstotka, kakor je veljalo do leta 1996. Na pokojninsko blagajno bi pomembno vplival že dvig na 10, 11 ali 12 odstotkov,« je dejal predsednik ZSSS. Med ključnimi stališči je tudi zahteva, po kateri bi 40 let delovne dobe omogočalo polno pokojnino brez odbitkov. V okviru tega pogoja pa se lahko, kot pravi Semolič, pogovarjajo tudi o zvišanju upokojitvene starosti.

Tako imenovanim navideznim računom, ki jih je želela uvesti že Pahorjeva vlada, o njih pa so pred volitvami glasno razmišljali tudi v Janševi SDS, sindikati nasprotujejo, češ da bi to pomenilo odmik od solidarnosti. Prav njihov oster odziv je po Semoličevem mnenju povzročil, da je vlada idejo ublažila in začela govoriti o individualnih računih oziroma obvestilih, ki bi jih vsak zavarovanec prejel enkrat na leto, in na katerih bi bili zapisani prispevki delodajalcev in višina pričakovane pokojnine.