Tako so včeraj med drugim zapisali v posebni, nepodpisani izjavi (poimenovali so jo Pojasnilo glede statusa nekdanjih članov Slovenske škofovske konference), s katero se je SŠK odzvala na včerajšnji članek v Delu, po katerem je konec aprila Sveti sedež dvema upokojenima slovenskima škofoma z dekretom naložil, naj ne sodelujeta več pri delu SŠK in naj se umakneta iz javnega življenja, kar med drugim pomeni, da naj bi maše lahko darovala le še v samostanu oziroma ustanovi, v kateri ne bi imela nobenih funkcij. V Delu so razkrili le ime nadškofa Krambergerja. Po naših zanesljivih informacijah, ki smo jih pridobili iz več virov, nekaterih blizu Rimu, je izjava Slovenske škofovske konference zavajajoča, "ukor" iz Rima pa dejstvo.
Nadškof Stres si nad Betnavo umiva roke
Odhod v samostan?
Sveti sedež "dekreta" namreč res ni naslovil neposredno na SŠK, vendar pa drži, da je pristojna kongregacija Svetega sedeža sredi aprila vodstvu SŠK posredovala pisna navodila, po katerih oba nadškofa, Kramberger in Uran, ne smeta več sodelovati pri delu škofovske konference ali opravljati pastoralne dejavnosti. To pomeni, da se morata umakniti v zasebnost, kar se v Cerkvi običajno razume kot odhod v samostan oziroma ustanovo, v kateri klerik ne opravlja več nobene javne funkcije, torej ne mašuje za vernike (razen za ožjo rodovno skupnost), ne opravlja krstov, porok, birm, obhajil. Upokojena nadškofa Uran in Kramberger sta bila razrešena 28. novembra 2009 (Uran) in 3. februarja 2011 (Kramberger). Prvi - po neuradnih informacijah iz cerkvenih krogov - zaradi spora s Svetim sedežem, ki je od njega zahteval, da ugodi zahtevi po ugotavljanju očetovstva, drugi zaradi odgovornosti za mariborski finančni polom. Kot je znano, se je moral nadškof Kramberger v Rimu osebno zagovarjati, ker mariborska nadškofija Rimu ni prijavljala poslov, ki so presegali milijon evrov, kar bi po predpisih morali. Uradno - tako pojasnjujejo v včerajšnji izjavi SŠK - sta bila razrešena v skladu s kanonom zakonika cerkvenega prava, po katerem je "krajevni škof, ki je zaradi slabega zdravja ali kakega drugega tehtnega razloga postal manj sposoben za izpolnjevanje svoje službe, (je) zelo naprošen, naj da odpoved službi". Dejstvo pa je, da sta oba po razrešitvi še vedno maševala, opravljala krste, poroke, birmanja in druge pastoralne dejavnosti ter se udeleževala sej SŠK; kot kaže, vse do aprilskih navodil Rima. O tem priča tudi to, da sta se lani (16. februarja) oba udeležila srečanja s predsednikom države Danilom Türkom na Brdu, na letošnjem srečanju, ki je bilo 26. aprila v prostorih ljubljanske nadškofije, pa sta bila oba uradno napovedana, tik pred zdajci pa so v SŠK njuno udeležbo odpovedali, a posebnih razlogov za to niso navedli. Vsaj za Urana je znano, da se je srečanja veselil. Sicer pa oba škofa ta in prihodnji mesec pričakujejo na kar nekaj pastoralnih dogodkih, ki naj bi se jih aktivno udeležila. To pomeni, da nikakor ne drži, da sta se takoj po razrešitvi umaknila v "zasebno življenje", kot je mogoče prebrati v izjavi SŠK.
Preberite še komentar Ranke Ivelja: Umazano ime in frčeče perje
Zakaj se mora umakniti Uran
Ali bosta nadškofa zdaj, po "ukoru" iz Rima, morala v kakšen samostan oziroma kako se bosta umaknila v zasebno življenje, včeraj nismo mogli izvedeti, na to vprašanje nam niso odgovorili ne na ljubljanski nadškofiji ne v tiskovnem uradu pri SŠK. Kot je znano, v Cerkvi v ustanove bolj zaprtega tipa umaknejo ljudi, ki so se pregrešili zoper cerkvene oziroma civilne postave. V samostan so, na primer, morali številni irski, nemški, avstrijski kleriki zaradi spolnih prestopkov. Znan je primer avstrijskega nadškofa Groerja, iz slovenskih logov pa je primer ljubljanskega ekonoma Martina Špringerja, ki se je moral v devetdesetih letih zaradi moralnih prekrškov iz Ljubljane umakniti v samostan karmeličank na Dolenjsko.
Razlogi, zaradi katerih je Rim zahteval umik škofa Urana iz javnega življenja, so precej manj znani kot glede umika Krambergerja. Škof Uran o tem molči, nadškof Stres pa vztraja, da govorice niso resnične. Ko smo mu novembra 2010 poslali vprašanje, ali je seznanjen s tem, da ima ljubljanski nadškof Alojz Uran otroke in ali je priznavanje očetovstva kakor koli vplivalo na njegov odhod z mesta ljubljanskega nadškofa metropolita, so nam z nadškofije odgovorili, da nadškof Stres govorice o domnevnih otrocih msgr. Urana odločno zavrača kot "neosnovano obrekovanje in nedopustno blatenje ugleda nekdanjega ljubljanskega nadškofa msgr. Urana".
Cerkvene postopke bodo morda sprožili v Rimu
Po mnenju cerkvenih poznavalcev, s katerimi smo govorili, je treba navodila Svetega sedeža, po katerih se morata upokojena nadškofa Uran in Kramberger – vsak zaradi svojih grehov – umakniti iz javnega življenja oziroma se odreči pastoralnemu delovanju, razumeti predvsem v kontekstu mariborskega finančnega škandala. Rim je namreč po naših informacijah hudo nezadovoljen z ravnanjem obeh vodilnih cerkvenih voditeljev v Sloveniji – mariborskega nadškofa metropolita Turnška in ljubljanskega nadškofa metropolita Stresa, ki glede ugotavljanja osebne odgovornosti krivcev za škandal nista zmogla še nobenega konkretnega koraka.
Takšno stališče Rima je mogoče vsaj posredno razbrati tudi iz jasne in javne moralne podpore kardinala Franceta Rodeta prizadevanjem svetogorskega patra Bogdana Knavsa, ki od vodstva Cerkve zahteva, da ugotovijo osebno odgovornost vpletenih v škandal, in to vseh.
Vodstvo slovenske Cerkve je sicer v več izjavah, nazadnje februarja letos v odgovoru Komisije Pravičnost in mir pri SŠK že omenjenemu patru Knavsu, sicer priznalo, da je bilo zadolževanje v mariborski nadškofiji "neprimerno in v nasprotju z načeli konservativnega in varnega gospodarjenja", a namesto da bi mu odgovorili, kdaj bodo začeli ugotavljati osebno odgovornost vpletenih v škandal, tako odgovornost nekdanjega ekonoma Mirka Krašovca kot vseh drugih, in kako bodo škodo malim delničarjem vsaj nekoliko povrnili, je bil p. Knavs deležen le izmikanja, češ da je vodstvo nadškofije izkazovalo "preveliko zaupanje sodelavcem in vodstvu svojega gospodarstva", kar seveda pomeni, da so odgovorni drugi, ne pa (tudi) najvišji kleriki, ki so svetovali in tudi odločali. O ustanovitvi solidarnostnega sklada, s katerim bi poravnali škodo, pa sploh niso izgubljali besed. Prav tako ostajajo brez epiloga številne govorice o tem, da so se Krašovec in še nekateri posamezniki osebno okoriščali s posli v nadškofiji.
Po naših informacijah ni v Mariboru stekel še noben cerkveni postopek, v katerem bi ugotavljali posamično odgovornost, ki je tudi moralne in ne samo ekonomske narave. Tudi včeraj nam na vprašanje, ali je že stekel cerkveni postopek zoper katerega koli klerika, vpletenega v "sveti polom", (še) niso odgovorili ne v Mariboru ne v Ljubljani. Izvedeli pa smo, da prav to že mesece pričakujejo v Rimu. Ker se to še ni zgodilo, bodo po naših (rimskih) informacijah ustrezne cerkvene postopke zelo verjetno sprožili kar v pristojni rimski kongregaciji. Po nekaterih glasovih naj bi se v teh razčiščevala tudi odgovornost nadškofov Stresa, Turnška in mnogih drugih klerikov. Zlasti vloga Stresa in Turnška pri spornih poslih med nadškofijo in Vegradom je za oba vsaj v moralnem smislu zelo obremenjujoča.
Nadškof Stres vztraja, da je bil posel povsem zakonit in da z mahinacijami Krašovca in Tovšakove, ki so ju, kot je znano, prejšnji teden ovadili celjski kriminalisti, nima nič. A težko bo zadovoljivo pojasnil, kako to, da je sklenil pogodbo z družbo, za katero je bilo jasno, v kakšnem stanju je. Težko bo tudi škof Turnšek pojasnil, s kakšno moralno pravico je pet duhovnikov mariborske nadškofije pregovoril, da so postali slamnati lastniki družbe Betnava, d.o.o. Slamnato lastništvo je pač še vedno metafora za nečedne posle.
