Večletno nabiranje in oblikovanje idej

Album Protiarhitekt se vsebinsko napaja v številnih in zelo raznolikih referencah, avtor pa si ne pomišlja uporabiti citatov - od stripovskih, literarnih, zgodovinskih in glasbenih do socioloških ter filozofskih -, ki so mestoma resnični in drugje izmišljeni. Na vizualni ravni je album dodelan, risba je konsistentna, Finžgar pa je z inovativnimi in zanimivimi vizualnimi rešitvami v veliki meri izkoristil možnosti stripovskega jezika ter na razgiban način poustvaril otipljive junake in razgrnil njihove zgodbe.

Kot pravi avtor, je bil njegov namen ustvariti strip v duhu univerzalnega znanja in povezovanja različnih znanstvenih področij - na tem mestu citira tudi Edwarda O. Wilsona - zato je strip zasnoval kot "spomenik znanju". Po stripu so tako vseskozi posejani namigi in ključi, ki bralcu kažejo pot, saj po avtorjevih besedah za vsak "zakaj" obstaja tudi ustrezni "zato".

Protiarhitekt je vaš prvi stripovski album, in čeprav ste daleč od začetnika, si predstavljam, da je delo na mini albumu nekaj povsem drugega kot delo na "dolgometražnem" albumu. S katerimi stvarmi ste se morali največ ukvarjati?

Predvsem sem vedel za pasti, ki jih nastavlja tako velik projekt. O tem sem poslušal že od svojih stripovskih kolegov, prav tako pa sem prebral ogromno intervjujev tujih avtorjev. Nato sem ocenil, kje so moje šibke točke, ter skoraj eno leto premišljeval samo o načinu pripovedovanja zgodbe in slogu risbe. Stripovski jezik sem prilagajal sebi, kot bi si ga po mojem mnenju moral vsak avtor. Sama zgodba je nastajala več let, strip pa je bil zrisan v dobrih treh mesecih.

Kar se tiče ustvarjanja "dolgometražnih" stripov v primerjavi z mini stripi, pa sem vedno raje risal daljše stripe, saj v njih liki lažje zaživijo in so bolj resnični. Dejstvo, da tega ne znam narediti v kratkih stripih, pa je seveda moja slabost in ne pravilo kratkega stripa oziroma kratke zgodbe.

Lahko poveste kaj o ozadju nastajanja albuma? Kje ste iskali in našli navdih za zgodbo?

Protiarhitekt je zgodba o laži in največ navdiha sem iskal prav v njej. Včasih sem tu in tam navrgel kakšno drobno laž in potem začudeno opažal, kako se je po dolgem času vrnila kot resnica. Šele takrat sem dojel, kako zelo nevarno orožje je lahko laž. Tako sem se laži lotil v obliki seminarske naloge, ki je bila v celoti izmišljena, govornih vaj, pa kvaziavtobiografskih zgodb in še marsičesa. Vedno sem upal, da me bodo dobili, danes pa z grozo ugotavljam, da sem stvari opravil preveč temeljito, saj so moje laži ostale neodkrite. Očitno je, da se ljudem ne ljubi preverjati dejstev. Strip je tako nastal kot neke vrste poročilo mojih ugotovitev, predvsem pa sem s tem albumom zaključil svojo "izmišljevalsko kariero".

Album pa so navdihnila tudi potovanja - zgodbo o zavzetju Monaka sem študiral med vožnjo po Azurni obali, način pripovedovanja sem preštudiral na Škotskem, junake sem dokončno oblikoval v St. Petersburgu, zadnje popravke pa sem vstavljal na Korziki, tri mesece pred izidom albuma. Ker ta strip povezujem z mnogimi lepimi kraji in situacijami, mi je zelo pri srcu. Mnogo bolj kot končni produkt mi je bilo všeč njegovo snovanje, saj sem zadnjih nekaj let težko izklopil misli na Protiarhitekta.

V stripu ste uporabili precejšnje število referenc in citatov. Po kakšnem ključu ste jih izbirali?

Skladatelj in harmonikar Lars Hollmer je nekoč izjavil, da svoje glasbe nikoli ni razumel kot nekaj edinstvenega oziroma izključno svojega, ampak je bil mnenja, da umetnik svoje ideje nabira v delih mnogih drugih ustvarjalcev, jih nato preoblikuje in iz njih naredi novo umetnino. Tudi sam sem Protiarhitekta ustvaril iz idej, ki sem jih nabral z različnih področij in zdelo se mi je vredno zapisati tiste, ki sem jih uporabil v največji meri. Kot bi želel vpiti na bralca: "Poglej, koliko dobre umetnosti je naokoli, pograbi jo vendar!" in mu s tem vsiliti svoj okus.

Osebno me je album še celo bolj kot na vsebinski ravni prepričal na vizualni ravni. Kako ste gradili podobo albuma?

Kot že rečeno, sem vizualni del albuma zelo dobro premislil. Moral je biti tak, da sem ga lahko realiziral hitro in poceni. Prav tako sem vedel, da mi običajno pri delu največ časa vzame računalniška obdelava, zato sem si rekel, "tokrat brez računalnika" in namesto tega vpeljal svinčnik kot nadomestek sivin. Hitrost in konsistenco risbe pa sem pridobil z vajo in tako bi danes stran za Protiarhitekta lahko narisal tudi brez skice.

S svinčnikom in tušem sem želel poustvariti surov videz, ki ga izžarevajo stripi ameriškega undergrounda iz 80. in 90. let prejšnjega stoletja. Sama zgodba se mi je zdela primerna za tovrstno risbo, poleg tega pa se mi je zdelo pomembno pokazati, da ni vse v spoliranih sličicah, s katerimi nas dandanes bombardirajo na vsakem koraku.

Mnoge vizualne rešitve, kot so prazni tekstovni oblački, minimalni premiki junakov, različni načini stapljanja teksta in risbe in tako dalje, so zelo izvirne in zanimive. Vem, da je težko na kratko razložiti ustvarjalni proces, pa vendar, kaj je navdihnilo tovrstne rešitve?

Od svojih stripov zahtevam, da so vsaj do neke mere inovativni. Ne ležijo mi eksperimentalni stripi, vendar se lahko od njih marsikaj naučiš. Z njihovimi prijemi lahko obogatiš sicer klasično stripovsko pripoved. Zdi se mi, da si moram kot relativno mlad ustvarjalec dovoliti več in si obenem dati prostor tudi za eksperimentiranje. In če to počneš v mediju stripa, ki še zdaleč ni dosegel svojega potenciala, potem imaš možnosti za inovativnost zelo veliko.

Zapisali ste, da je Protiarhitekt zasnovan kot spomenik znanju. Ali gre to razumeti dobesedno ali ironično?

Oboje, saj gre za oholo izjavo. Spomenik znanju bom postavljal, ko bom kaj več kot študent s povprečno oceno. S tem zapisom sem se želel navezati na vlogo spomenikov v družbi, ki so navkljub svoji funkciji spregledani. Podobno pa je tudi z znanjem, za katerega vsi vemo, da je pomembno, pa mu ne posvečamo zadostne pozornosti. Ironično se mi zdi, da je v Protiarhitektu najbolj spregledana prav vloga znanja - ko poslušam mnenja o tem stripu, se vloge znanja skorajda nihče ne dotakne, čeprav je govora v stripu pravzaprav samo o tem.

Stripu ste dodali tudi precej obsežno spremno besedo, kot razlog za to pa ste med drugim navedli strah, da bi strip vsakdo interpretiral po svoje. Se vam zdi, da strip ne stoji sam zase? In po drugi strani, kaj je narobe s tem, da vsakdo interpretira strip po svoje?

Mislim, da strip stoji sam zase, vendar pa sem bralcu želel povedati, da njegova interpretacija ni nujno pravilna, saj obstaja le ena logična interpretacija. Ker je tema stripa laž, sem moral povedati, da bralec sicer lahko interpretira laž po svoje, lahko pa se potrudi tudi z interpretacijo ključev, ki sem jih vključil, in na ta način pride do resnice.

Ne verjamem sicer, da si bo kdo vzel prav veliko časa z odkrivanjem resnice. To ne pomeni, da podcenjujem bralca, temveč da imam realna pričakovanja glede statistične verjetnosti, koliko ljudi bo prebralo strip in kako močno bo strip nanje vplival. Danes gremo v kino, vidimo film in ga pozabimo v nekaj dneh - zakaj bi se torej z mojim stripom ukvarjali več časa?

Kar pa se tiče interpretacije, je raznovrstnost interpretacij dobrodošla, vendar ne tam, kjer je eno izmed vodil teksta prav to, da je možna razlaga samo ena. Poleg tega se mi zdi, da je dandanes mnenje posameznika precenjeno, saj ima vsakdo mnenje o prav vsem. Vendar se tega v času skrajne svobode govora in navidezne demokracije ne zavedamo vedno. In s tem, ko ima vsakdo nekaj za pripomniti o vsaki temi, je mnenje posameznika povsem razvrednoteno.