Sogovorniki - med njimi so bile predstavnici novinarske katedre dr. Karmen Erjavec in dr. Monika Kalin Golob, pravnica dr. Barbara Rajgelj ter varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek - Travnik in informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar - so ugotavljali, da veljavna kazenskopravna opredelitev sovražnega govora tožilcem in sodnikom morda (ne pa nujno) ne omogoča reagiranja, ki bi dohajalo reakcije pravnih in družboslovnih strokovnjakov ter civilne družbe. Nacionalistično pisanje o "novih državljanih" in "trenirkarjih", ki si ga je privoščila najmočnejša stranka v državi SDS, je bilo v ozaveščeni javnosti prepoznano kot sovražni govor, vprašanje pa je, ali ga bo - glede na kazensko ovadbo, ki je bila ob tem podana - kot takšnega prepoznalo tudi tožilstvo ali sodišče. Ti instituciji morata namreč posebej skrbno tehtati med svobodo govora in nevarnostjo, da bi se sistematično, vendar latentno spodbujanje nestrpnosti nekoč, ko bo družbena klima postala posebej neugodna, iz verbalnega prelevilo v resnično nasilje.

Profesor kazenskega prava dr. Ljubo Bavcon je o prelivanju zgodovinskih spoznanj in življenjske morale v kazenski zakonik včeraj spregovoril za Dnevnik. Da so tožilci in sodniki v zadregi, se mu ne zdi nič čudnega. Tehtanje je v resnici težavno. Opozoril pa je, da bi morali reagirati na letošnji navijaški izpad s skandiranjem "Nož, žica, Srebrenica". To je bil nedvomno sovražni govor, ki ga je treba obsoditi, pravi Bavcon. Za nazaj in za naprej.

Profesor Bavcon, kako se je oblikovalo kazenskopravno opredeljevanje in sankcioniranje sovražnega govora?

Ločiti je treba dve ravni. Ena je normativna raven, na kateri želijo pisci zakona in zakonodajalci zajeti vsa tista ravnanja, ki so ali utegnejo biti za določeno pravno zavarovano vrednoto nevarna. Na tem področju je bilo kaznivo dejanje opredeljeno v 297. členu kazenskega zakonika. Pomeni ščuvanje ali spodbujanje nacionalnega, rasnega, verskega in drugih vrst sovraštva in nestrpnosti. Temu je bilo kasneje v skladu z evropskimi pravnimi akti priključeno še posmehovanje, zasmehovanje, omalovaževanje holokavsta, genocida ali drugih hudodelstev zoper človeštvo. Ta, normativna raven, zajema kar se da veliko. Po mojem mnenju ni mogoče dodati skoraj ničesar več. Nekaj sprememb bo prinesla le novela kazenskega zakonika, ki bo začela veljati letos spomladi...

...ena od sprememb bo kaznivo dejanje natančneje definirala, saj bo sankcioniran tudi sovražni govor zoper poreklo, premoženjsko stanje, izobrazbo, družbeni položaj, politično ali drugo prepričanje ter katero koli drugo osebno okoliščino žrtve sovražnega govora.

Druga raven pa je praktična. Ta se je do nedavnega ravnala po odločbi ameriškega vrhovnega sodišča, ki je na začetku dvajsetega stoletja reklo, da ne more biti kaznivo razširjanje političnih, ideoloških ali kakršnih koli drugih idej, razen če obstaja neposredna in jasna nevarnost, da bo naslovnik teh izjav takoj za tem začel uporabljati silo ali nasilje. S tem argumentom sem v prejšnjem sistemu nasprotoval sodni praksi, ki je obravnavala "sovražno propagando". Tedanja kazenska določba je namreč prepovedovala, če poenostavim, grdo govorjenje o državi. Sam sem pri tem zagovarjal svobodo govora, saj je ta povezana s pluralizmom.

Vendar je temu sledila jugoslovanska situacija. Srbski akademiki so dajali izjave, ki so postale podlaga za najbolj divji nacionalizem. Pograbili so jih novinarji ene, druge in tretje strani in začelo se je netenje sporov in spopadov. Tako se je pokazalo, da so se izjave, dane v letih 1987 do 1989, ki tedaj še niso imele neposrednih nasilnih posledic, v začetku devetdesetih prelevile v nasilje. Začeli so se spopadi pri Plitvičkih jezerih, zgodil se je Vukovar. Zato je vsak sodnik, ki mora presojati obtožbo zaradi sovražnega govora, v zadregi. Po eni strani smo ga učili, da ne sme obsojati ljudi, dokler ne začnejo neposredno ščuvati k nasilju. Po drugi strani pa mu nove določbe, sugerirane ne le iz naše zgodovine, ampak tudi iz Evrope, pripovedujejo, da stvari niso nedolžne in da je beseda lahko tudi bomba. Zato nihče natančno ne ve, kdaj so že podani elementi kaznivega dejanja, kdaj pa gre za čvekanje.

Najbrž je pomembno tudi, s katerega mesta izjave prihajajo. Se čvekanje "prelevi" v sovražni govor, kadar prihaja iz velike politične stranke? Spomnimo se pisanja o "trenirkarjih" na spletni strani SDS.

Tudi to je lahko predmet premisleka. Če nekaj izusti vodilna oseba, ki je atraktivna in ima vpliv na množice ali na svoje sledilce, je to gotovo element, ki kaže na večjo nevarnost.

Kako pomembna je po vašem mnenju sodna statistika s področja sankcioniranja sovražnega govora? Po podatkih varuhinje človekovih pravic Zdenke Čebašek - Travnik in informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar so bili po osamosvojitvi pravnomočno zaključeni le trije primeri sovražnega govora. V Nemčiji, ki je "zgolj" štiridesetkrat večja država, je bilo takšnih primerov v zadnjih letih šestinosemdeset tisoč.

Kot pravim, so naši sodniki in tožilci v zadregi. Ne želijo prebiti načela svobode govora. Seveda pa ne smemo spregledati niti tega, da so pojavi v Nemčiji ne le bolj množični, ampak tudi veliko bolj nasilni. Spomnite se požigov in pobojev. Slovenijo in Nemčijo je težko primerjati.

Gotovo pa je treba posebno pozornost nameniti nedavnemu incidentu na športnem igrišču v Mariboru, kjer so navijači skandirali "Nož, žica, Srebrenica". Tisto je bil po mojem mnenju tipičen, šolski primer, pri katerem je treba uporabiti 297. člen kazenskega zakonika, ki govori o sovražnem govoru. Pri tem se ne strinjam z namestnikom varuhinje človekovih pravic Jernejem Rovškom, ki ga sicer zelo cenim. Rovšek namreč pravi, da bi bilo treba sovražni govor dekriminalizirati in ga uvrstiti med prekrške. S tem se ne morem strinjati. Sovražni govor je na splošno abstrakcija, ukvarjamo pa se s konkretnimi primeri: politični voditelj ščuva, skupina navijačev se norčuje iz genocida. Tu je treba reagirati energično! Četudi sicer nisem naklonjen represiji, mislim, da ni treba biti v takšnih primerih v nikakršni zadregi. Stvar je tudi povsem formalno, glede na določbo kazenskega zakonika, nesporna.

S tem pa bi se ustvarila sodna praksa, ki jo sodišča na področju sovražnega govora potrebujejo, ker je je premalo?

Tako je.