Kralj, ki je ukinil mučenje, uvedel svobodo tiska in versko svobodo

Včeraj je minilo 300 let od rojstva enega najpomembnejših osebnosti nemške zgodovine, pruskega kralja Friderika II. Velikega (1712-1786). Pod njegovo vladavino, ki je eden od izrazitih primerov razsvetljenega absolutizma, se je Prusija znatno povečala, okrepila in modernizirala ter se tako pripravila na svojo vlogo združevalke Nemčije v 19. stoletju. Friderik je zanimiv tudi kot osebnost. Upiral se je svojemu tiranskemu očetu, navduševal se je nad poezijo in francosko razsvetljensko filozofijo, pisal pesmi, njegov koncert za flavto pa je pohvalil sam Johann Sebastian Bach. Njegov prijatelj je bil Voltaire, ki je sicer zmotno mislil, da je močno vplival na vladanje tega inteligentnega pruskega kralja.

Takoj ko je maja 1740 zavladal, je Friderik II. ukinil mučenje, uvedel svobodo tiska in versko svobodo. Menda je bil sam ateist, kar med tedanjimi razsvetljenci, katerim je pripadal, ni bilo tako redko.

Friderik II. in Slovenci

Leta 1740 je na prestol prišla tudi Marija Terezija (1717-1780), prav nič manj pomembna predstavnica razsvetljenega absolutizma. Njene pomembne reforme v habsburških deželah so v marsičem vplivale na Slovence, predvsem se je izboljšal položaj slovenskega kmeta, in to ne le zaradi zmanjšanja fevdalnih bremen, temveč tudi zaradi uvajanja hlevske živinoreje in pridelovanja krompirja ter ukinitve triletnega kolobarjenje. Pomemben je tudi njen zakon o obveznem šolanju otrok, ki se je pri nas lahko udejanjil šele sto let pozneje.

Velikih reform Marije Terezije (ki so jim v letih 1780-1790 sledile še bolj radikalne reforme njenega sina Jožefa II.) bi si težko predstavljali brez Friderika II. Pruski kralj je jeseni 1740, takoj ko je zavladala, vpadel v tedaj habsburško Šlezijo, ki je danes z Wroclawom večinoma del Poljske. Proti mladi Mariji Tereziji so se obrnile tudi druge evropske sile, ki so tudi menile, da kot ženska nima pravica do prestola. V letih 1740-1748 je tako po Evropi potekala avstrijska nasledstvena vojna, edini tedanji zaveznik Marije Terezije je bila Anglija, glavni sovražnik pa Friderik II., ki je to tudi ostal med sedemletno vojno (1756-1763).

Že od vsega začetka vladanja je bilo Mariji Tereziji in njenim ministrom jasno, da bo lahko obdržala prestol in obsežna ozemlja samo z močno vojsko. Vojsko pa je mogoče okrepiti predvsem z večjimi davčnimi prihodki državi, ki pa so spet lahko večji le, če so davkoplačevalci produktivni. Tako je država spodbudila kmeta, da je začel uvajati napredne metode kmetovanja, hkrati pa ga je v veliki meri osvobodila fevdalnih bremen, saj je predvsem tako lahko dobila več davkov. Torej je Friderik II. s svojo agresivno zunanjo politiko omogočil izboljšanje položaja slovenskega kmeta. Pruski kralj pa je bil v marsičem tudi zgled Mariji Tereziji, še bolj pa Jožefu II.

Friderik II. in Hitler

Vsekakor bi si brez Friderika II. težko predstavljali prusko združitev Nemčije leta 1871. Če je bila namreč maja 1740, ko je postal kralj, Prusija nekako tako pomembna kot Danska, je ob njegovi smrti leta 1786 postala takšna sila, kot so bile tedaj Francija, Anglija, Avstrija in Rusija. Nekateri menijo, da je bila cena za to previsoka, saj naj bi samo v sedemletni vojni (1756-1763) Prusija, ki je tedaj dokončno dobila gospodarsko močno Šlezijo, izgubila 10 odstotkov svojega prebivalstva, kar je višji odstotek kot v Nemčiji med drugo svetovno vojno.

Friderika II. je predvsem zaradi njegovih vojn oboževal zlasti Hitler. Še dva tedna pred samomorom v Berlinu je prav ob opiranju na Friderika II. menil, da bo nenadna Rooseveltova smrt 12. aprila 1945 povsem spremenila tedanji povsem izgubljeni položaj Nemčije. Po smrti ameriškega predsednika naj bi po Hitlerjevih računih prišlo do podobnega preobrata kot v sedemletni vojni po smrti ruske carice Elizabete leta 1762, ko je bil Friderik II. že povsem izgubljen, a je potem vojno zaradi ruskega umika dobil in obdržal Šlezijo. Vendar se zgodovina ne ponavlja.

Preberite zadnje članke