Prepričan je, da kodeks ne bo dovolj za odpravo nesorazmerij v slovenski agroživilski verigi, saj bo treba usposobiti pristojne regulatorne institucije oziroma intenzivirati njihovo delo na tem področju. "Doslej praviloma medlo delo regulatorjev je sicer zelo boleča rana za vse slovensko gospodarstvo, ne le za živilskopredelovalno industrijo. Objektivno sta torej glavna dosežka kodeksa vzpostavitev dialoga med členi v agroživilski verigi ter dvig zavedanja o problemu pri pristojnih resornih politikih. Kodeks temelji na vzvodu skupne javne zaveze, kar v urejenih tržnih sistemih in razvitih demokracijah deluje, vendar imajo tam vzpostavljen celovit in delujoč institucionalni matriks zakonodaje in regulatorjev," opozarja Kuhar.

Kodeks ne popisuje nezaželenih poslovnih praks, prav tako ne kazni za njegove kršitelje. Bo sploh učinkovit?

Tovrstni dokumenti so učinkoviti, če vsebujejo natančen seznam neželenih poslovnih praks v oskrbni verigi in ukrepe zaradi kršenja, a če bi to želeli vključiti v slovenski kodeks, ga ne bi mogli tako hitro sestaviti. Časovni pritisk, kdaj naj bo podpisan (na sejmu Agra, op. p.), pa je bil zelo močan. In to je največ, kar je bilo mogoče doseči v tako kratkem času za obravnavo tako kompleksnega problema. Poleg tega lahko v državi, kjer se tega problema regulatorni organi doslej niso uspeli celovito lotiti, tudi ta simbolični napredek pomeni spremembo na bolje. Regulatorni organi - predvsem varuh konkurence, pa tudi tržna inšpekcija in davčni urad - na tem področju niso ukrepali. Slovenija je pri vzpostavitvi sistema varstva konkurence zaostala, zaradi česar največ izgubljamo potrošniki. Zato korenitih in dolgoročnih sprememb v obnašanju poslovnih subjektov na trgu ni pričakovati na podlagi zavez, pa naj si politiki tega še tako želijo. Ekonomija in posel gresta namreč svojo pot. In če hočemo preprečiti zlorabo premoči v verigi, je treba vzpostaviti sistemske ovire s krepitvijo regulatornih organov, prilagoditvijo zakonodaje. Vzpostaviti je treba celovit spekter ukrepov za rešitev problema prevlade trgovine na drobno, ob tem pa si prizadevati za izboljšanje konkurenčnosti kmetijstva in živilstva, ki je v Sloveniji porazna.

Kako to, da so v podpis kodeksa privolili trgovci?

Menim, da so v Sloveniji trgovci v proces privolili, ker hočejo imeti mir, saj se je javni pritisk na trgovino zadnje mesece zelo stopnjeval, njen ugled pred potrošniki, ki so najmočnejši regulator, je bil zelo načet. Če je trgovina hotela popraviti svoj ugled, je morala pristati na neki dogovor. Toda če bi ta kodeks trgovcem zelo strigel v ekonomiko poslovanja, ne bi tako zlahka privolili vanj.

Je prav, da so med sopodpisniki tudi sindikati?

Velika Britanija, Belgija in Španija imajo tovrstne kodekse najbolj dodelane. Tam so jih podpisali predstavniki trgovine na drobno in njihovi dobavitelji. Nisem pa še videl tovrstnega kodeksa, kjer bi bili sopodpisniki ob dobaviteljih in trgovini na drobno še kmetje, zadruge, kaj šele sindikati. Pri nas je bila ambicija pri pripravi kodeksa, da bi zajel vse te segmente, kar je zelo heterogeno ekonomsko okolje, zato je problem, ki ga želi politika rešiti s tem dokumentom, manj rešljiv. Kljub temu, kot rečeno, gre za deklaracijo, za sporazum in ne za operativni ukrep ekonomske politike, ki bi kaj konkretnega reševal. Je pa to v tem trenutku, v regulatorno tako razsuti državi, očitno največ, kar se je dalo doseči. Trgovci in živilci se desetletja niso pogovarjali na tak način, kot so se ob tem kodeksu. Našel se je Dejan Židan, dovolj ambiciozen politik z dovolj energije, in dosegel, da so nekaj dali od sebe.

Pa še nekaj bi kazalo izpostaviti. Ker so podpisniki tega kodeksa tri slovenske zbornice (trgovinska, kmetijskih in živilskih podjetij ter kmetijsko-gozdarska), bodo v skladu z njegovimi določili delovali le njihovi člani v medsebojnem trgovanju. Torej bodo morali trgovci v Sloveniji, ki so del odprtega evropskega trga, delovati le v razmerju do domačih dobaviteljev. In če bodo zaznali, da je poslovanje z domačimi dobavitelji zaradi zavez kodeksa za njih ekonomsko manj ugodno, jih bodo zamenjali s tujimi, pri čemer jih kodeks ne bo zavezoval. To pa bo ponovno pritisk na konkurenčnost domačih dobaviteljev in ne nazadnje je lahko to pritisk na samooskrbo. Agresivni in nedomišljeni posegi v delovanje gospodarstva imajo lahko več negativnih kot pozitivnih posledic. Na srečo je ta kodeks zgolj deklarativne narave, zato kakšnih večjih negativnih posledic ni pričakovati.

Kaj je sploh narobe v odnosu med agroživilstvom in trgovino na drobno?

V Sloveniji o tem še nimamo zelo natančnih raziskav in objektivnih analiz. Pripravljenih je bilo nekaj parcialnih analiz, trenutno pa teče nekoliko celovitejša, ki jo delamo ljubljanski biotehniška in ekonomska fakulteta ter Kmetijski inštitut Slovenije, zato ukrepanje politike v obliki kodeksa temelji predvsem na anekdotičnih dokazih. Torej na izjavah predstavnikov živilskih podjetij in na nasprotnih izjavah trgovcev. To je ad hoc politika, resne države to počno na podlagi poglobljenih dokazov in študij.

Podlaga za britanski in španski kodeks, prav tako za ukrepanje nemške in nizozemske vlade na tem področju, so izrazito obsežne analize in študije, na tisočih straneh. Z ugotovitvami v njih si zakonodajalec zagotovi argumentirano moč, da lahko v gospodarstvu natančneje posreduje tudi z agresivnejšimi instrumenti. Toda to je mogoče doseči le na podlagi objektivnih in ne anekdotskih dokazov, kot se dogaja pri nas. Lahko bi rekli, da smo skočili prej, preden smo rekli "hop".