V značilno kriznem obdobju takšno razmišljanje ni novo. Je dvorezno, državo sicer potencialno lahko "odreši", kot je pokazala zgodovina in kot kažejo trenutni konservativni oziroma desničarski trendi v Evropi, pa se lahko zasuka tudi močno narobe.

"Pol stoletja smo živeli v sistemu, kjer so se politiki obnašali, kot da vse razumejo in znajo in jim zato ni treba nikomur prisluhniti. Verjetno imamo še danes takšne, ki menijo, da bi bilo najbolje, če bi vladno krmilo nekoliko avtoritarno sami vzeli v roke, toda zgodovina zadnjih dvesto let kaže, da so se takšni poskusi tudi v Evropi in svetu slabo obnesli," je povedal zgodovinar Peter Vodopivec. Slovenci so v preteklosti imeli politike z velikim vplivom in ugledom, toda z izjemo Janeza Bleiweisa, ki je zasedal prestižno mesto v slovenski politiki, ko se je ta šele oblikovala, so bili Krek, Šušteršič, Korošec ali Kardelj strankarski ljudje, ki niso zmogli ali znali preseči ožjih strankarskih interesov in idejno-političnih predstav, je spomnil zgodovinar. Slovenski politični in strankarski voditelji so uspeli v 20. stoletju le dvakrat strniti svoje moči: ko so se v letih 1917-1918 razhajali s habsburško monarhijo in v letih 1990-1991, ob slovenskem odhajanju iz Jugoslavije. "Ideološko-politična izključljivost in strankarska razdeljenost sta kronična bolezen slovenske politike vse od nastanka političnih strank v zadnjem desetletju 19. stoletja in ena glavnih ovir pri učinkovitejšem sprejemanju političnih odločitev vse do danes."

Zver: Krek in Pučnik najbližje poslanstvu mesijanstva

Sociologinja Spomenka Hribar pravi, da Slovenija premočrtne, avtoritarne osebe oziroma "vodje" ne potrebuje: "Potrebovali bi nekoga, ki bi imel avtoriteto, hkrati pa bi vedel, da vsega en sam človek ne zna in ne more vedeti, in bi okrog sebe zbral ekipo, ki bi bila močna, sposobna in inventivna. Potem bi tudi ekipa sama kot celota imela avtoriteto, ne bi pa vladala avtoritativno." Vodenje takšne ekipe bi moralo biti po njenem mnenju ob sprejemanju konkretnih odločitev pragmatično, hkrati pa bi moralo odražati jasno perspektivo prihodnosti nacije in nacionalnega interesa, torej "čim večje ekonomske in energetske samostojnosti, zmožnosti samoprehranitve, razvijajoče se kulture jezika, znanja in zdravja, predvsem pa varovanja človekovih pravic in državljanskih svoboščin." Opozorila je še na to, da vlada ne sme svojih parcialnih interesov predstavljati kot "nacionalnih", kar je Slovenijo obremenjevalo v zadnjih letih. "Slovenski vodja bi moral biti v moralnem smislu strog do sebe in sodelavcev, odprt za sodelavce in državljane, predvsem pa bi moral biti dovzeten za strokovno kritiko oziroma bi moral upoštevati strokovna mnenja, strokovnjakov, ki mu ne ustrezajo, pa ne bi smel ignorirati."

Da ne vidi nobenega razloga za mesijo, je že večkrat poudaril predsednik države Danilo Türk. Kot je dejal v decembrskem intervjuju za Sobotno prilogo Dela, moramo vse probleme reševati v okviru sistema, ki ga imamo. Ta sistem po njegovem pomembno vključuje tudi aktivno angažiranje državljanov, civilnih pobud, ki izostrijo probleme in pomagajo najti rešitev. "Mesijanstvo v biblijskem ali kakšnem podobnem smislu ni realna rešitev in ne ponuja ničesar dobrega, zato o tem ni treba razmišljati," je prepričan predsednik države.

Morda sta bila v naši politični zgodovini poslanstvu mesijanstva najbližje Janez Evangelist Krek in Jože Pučnik, razmišlja evropski poslanec iz vrst SDS Milan Zver. A so, kot pravi, njuno vrednost dokazovali šele po njuni smrti. "Ta hip Slovenci nismo pripravljeni doseči soglasja o politični osebnosti, ki bi uspela združevati oba pola. Mesije ne potrebujemo, ampak vsaj predsednik republike bi moral predstavljati interese vseh državljanov," je prepričan Zver.

Na razmišljanja o potrebi po nekakšni novi, morda nestrankarski organiziranosti, pa odgovarja, da je moderna demokracija povezana z razvojem strankarstva. Teorije in prakse eno- ali brezstrankarskih demokracij so že na smetišču zgodovine. "Naš demokratični politični prostor je, če odmislimo demokracijo pred drugo svetovno vojno, relativno mlad. Ni še do konca konsolidiran, zato se včasih zdi premalo učinkovit," poudarja Zver, ki vidi možnost za bolj učinkovito in stabilno slovensko demokracijo v spremembi volilnega sistema.

Golobič: Eno krščanstvo zadošča

Prvak Zares Gregor Golobič pa je na vprašanje, ali je prostor za neko novo oblikovanje slovenskega političnega prostora, morda za uveljavitev nekakšnega nestrankarstva - ne nazadnje je pred leti takratni predsednik države Janez Drnovšek ustanovil Gibanje za pravičnost in razvoj - odgovoril, da je takšna novost Zares. "Odgovor na vprašanje, ali je v Sloveniji prostor za to novost, pa je to, kar se Zaresu dogaja, in to, da se vam je zdelo potrebno vprašati, ali gre za resen odgovor."

Razmišljanja o mesiji je Golobič pospremil z besedami "Što je babi milo, to se babi snilo". Na vprašanje, ali torej "mesije" ne potrebujemo, pa dejal: "Mesija ne potrebuje nas, zakaj bi šel v Slovenijo." Tudi če bi mesija bil, bi ga bilo torej po besedah prvaka Zares škoda. "Eno krščanstvo zadošča in tudi ta prerok bi končal na križu. Še po ostrejšem postopku. Preden bi naredil prvi čudež." Slovenija potrebuje mesijo prav toliko kot ognjemete, je še dodal Golobič.

Po prepričanju predsednika Zbora za republiko Gregorja Viranta na slovenskem političnem prizorišču gotovo obstaja prazen prostor za novo, kakovostno ponudbo. To dokazuje relativno visok delež neopredeljenih volivcev, med katerimi je verjetno znaten delež tistih, ki so razočarani nad vsem, kar je trenutno "na polici". Dvomi pa, da je realno pričakovati preboj kakšne nove stranke do naslednjih parlamentarnih volitev. Posamezniki, ki jih javnost prepoznava kot potencialne atraktivne voditelje novih strank, na primer Rado Pezdir in Matej Lahovnik, za vstop v aktivno politiko niso zainteresirani. Virant še odgovarja, da tudi njega vstop v politiko z ustanovitvijo nove stranke trenutno ne zanima.

Razmišljanje o novem slovenskem "mesiji" pa je po prepričanju predsednika Zbora za republiko prenapeto. Mesije po njegovem prepričanju ne bo, gre samo za sanjarjenje o tem, da se bo nekoč pojavil politični voditelj, ki bo združeval vse potrebne strokovne in osebnostne vrline. "Malo za šalo: če bi združili vse pozitivne lastnosti Janše, Pahorja, Jankovića in še kakih petih, šestih politikov, pa odšteli njihove hibe, bi dobili političnega Chucka Norrisa. Vendar žal nič in nihče na tem svetu ni popoln in po mojem je ravno v tem eden od čarov življenja," poudarja Virant.