Slapar se je rodil leta 1949 v Tržiču, v času slovenske osamosvojitvene vojne leta 1991 pa je bil načelnik štaba teritorialne obrambe. V New Yorku je služboval že v letih 1998-2002 kot delavec zunanjega ministrstva, za drugi mandat obrambnega svetovalca pa ga je leta 2006 v New York poslalo obrambno ministrstvo. Februarja ga bo nasledil brigadir Milko Petek.

Katere so naloge obrambnega svetovalca misije pri ZN v New Yorku?

Osnovno področje dela je na mirovnih operacijah ZN, ki danes štejejo več kot 120.000 pripadnikov po različnih državah sveta. Drugi sklop nalog predstavlja usklajevanje stališč Evropske unije in obravnavanje teoretičnih vprašanj mirovnih operacij v smislu zagotavljanja in povečevanja učinkovitosti ter njihovega razvoja v prihodnje. Tretje področje pa je servisiranje nacionalnih interesov za mirovne operacije ZN, v katerih sodelujejo slovenski vojaki in policisti. Ti so trenutno prisotni v operacijah v Libanonu (Unifil) in na Golanski planoti (Untso), pred tem tudi na Cipru (UNFICYIP), slovenski policisti so delovali v Unmik na Kosovu in do leta 2004 tudi na Vzhodnem Timorju.

Ali predstavnik dela le v newyorški pisarni?

Obravnava področja mirovnih operacij ZN brez poznavanja terena ni mogoča. Sam sem imel priložnost v zadnjih štirih letih med drugim dvakrat obiskati jug Libanona, Golansko planoto, Darfur in jug Sudana. Pred kratkim sem vodil misijo vojaške skupnosti in oddelka ZN za mirovne operacije v DR Kongo (Monusco), obiskali pa smo tudi zaledno bazo ZN v Ugandi in vodstvo Afriške unije v Etiopiji. Lani sem imel priložnost videti kako deluje operacija Minustah na Haitiju.

Kaj se da ugotoviti na takšnih obiskih?

Dobiš celovit vpogled v dogajanje na terenu in ugotoviš, da obstaja razkorak med tem in sedežem ZN, kjer je bolj prisotna politika. Na terenu so na prvem mestu vprašanja operativnega delovanja in učinkovito izvrševanje mandata. Lahko je določiti en lep mandat, vendar če ni dovolj sil in sredstev in sil, nastane problem.

Ta je zelo očiten v operaciji Monusco v DR Kongo, kjer območje, 100-krat večje od Slovenije, v določenem trenutku lahko operativno deluje le 10.000 vojakov. Tem primanjkuje tudi transportnih sredstev, zlasti helikopterjev, ki so zaradi slabe dostopnosti nujno potrebni. Članice ZN imajo vojake in helikopterje, ko pa jih je potrebno ponuditi za mirovne operacije, je odziv slab.

Problem je tudi usposobljenost enot in prekratko usposabljanje. Razvite države so se v zadnjem času večinoma umaknile iz mirovnih operacij ZN. V Afriki je manj kot tri odstotke uniformiranih pripadnikov iz držav EU. Stalne članice VS sodelujejo samo s 4,3 odstotka uniformiranimi pripadniki.

Zakaj je temu tako?

ZDA in evropske države so angažirane predvsem v operacijah Nata in EU in pravijo, da nimajo dovolj sil tudi za ZN. Menim, da manjka predvsem politične volje za sodelovanje v mirovnih operacijah ZN. Če pa pogledamo financiranje, države EU zagotavljajo več kot 40 odstotkov sredstev v proračune mirovnih operacij. Glavnina sil prihaja iz držav v razvoju na čelu s Pakistanom in Bangladešem. Vrsta držav v razvoju ima nižje standarde človekovih pravic kot razvite države in tudi zaradi tega je usklajevanje vprašanj povezanih z zaščito civilistov v ZN težavno.

Lahko Slovenija pride do kakšnega poveljniškega položaja v mirovnih misijah?

Zanesljivo lahko s povečevanjem udeležbe, saj imajo prednost države, ki dajo večino sil. Sloveniji je bila letos ponujena možnost kandidature za položaj načelnika štaba in vodje misije Untso na Golanski planoti, ki šteje 153 vojaških opazovalcev. Kandidaturo je Slovenija odklonila. Upam, da nas bodo čez dve leti spet povabili.

Zakaj jo je odklonila?

Ker nismo imeli ustreznega kandidata. Po mojem mnenju je problem, ker v slovenski vojski nimamo dovolj generalov, za te položaje pa se na primer zahteva čin generalmajorja. V Slovenski vojski bosta po novem letu samo dva generalmajorja. To sta načelnik generalštaba in njegov namestnik. Drug problem je slabo poznavanje področja mirovnih operacij ZN.

Kako to, da nimamo dovolj generalov?

To je politična odločitev. Vojaki imamo beneficirano delovno dobo in se moramo obvezno upokojiti, ko izpolnimo enega od dveh pogojev. Slovenska vojska upokojuje brigadirje, stare 52 let, ki so končali šolanje v najvišjih ameriških ali drugih šolah v tujini. Američani pravijo, da jih nastanek enega polkovnika stane dva milijona dolarjev. Mi te ljudi pošiljamo v pokoj, kar ni v interesu nobene zrele vojske. Nesorazmerja v strukturi je potrebno reševati na drug način in ne s prisilnim upokojevanjem. Kot vojak menim, da bi potrebovali večji nabor kadrov, ki bi jih lahko ponujali za mirovne operacije ZN ali EU ali Nata.

Torej država porabi denar za šolanje častnikov, ki jih potem upokoji v času, ko bi bile izkušnje in znanje najbolj koristni?

Če bi jaz sedaj želel kandidirati znotraj sistema ZN, bi mi bila pot zaprta, ker ne bom več pripadnik nacionalne vojske, kar je osnovni pogoj za delo znotraj sistema ZN. Za prevzem vojaške dolžnosti v okviru ZN je pogoj aktivna pripadnost nacionalni vojski.

Kakšna bi bila korist za Slovenijo, da ima nekoga znotraj sistema?

Po mojih izkušnjah to pomeni lažji in hitrejši dostop do informacij in povečevanje ugleda države. Če smo poleg, je poleg tudi naša zastava, za vsakim imenom posameznika je ime države. Če smo prisotni, imamo dostop do zaprtih posvetovanj o različnih vprašanjih in nismo odvisni od dobre volje drugih.

Nihče ne pričakuje, da bo država z dvema milijonoma prebivalcev prispevala podobno kot država z 200 milijoni. Slovenija bi morala po mirovnih operacijah delovati bolj razpršeno. Z 10 častniki v poveljstvih, vojaškimi opazovalci ali policisti bi lahko bili prisotni še v petih ali šestih operacijah. To bi kazalo na našo resnost in nam pomagalo pri volitvah v VS in drugih kandidaturah. Ko bomo ponovno v VS, bo morala Slovenija poznati razmere in imeti stališče do vseh kriznih žarišč. Do poznavanja problematike se pride z udeležbo na terenu in ne le spremljanjem na papirju.

Slovenija znova kandidira za članico VS ZN v letih 2012 in 2013. Smo poravnali obveznosti v proračun za mirovne operacije in koliko sploh znaša?

To sicer ni področje mojega dela. Mislim, da je nekaj zaostankov, ki jih bo potrebno poravnati. Tudi za napoved, da prihodnje leto ne bomo plačali naše obveznosti do mirovnih operacij ZN, sem slišal. Za mirovne operacije v osem milijard dolarjev vreden proračun trenutno plačujemo okoli osem milijonov dolarjev letno. Slovenija je bila doslej redni plačnik v proračun in če mislimo resno z izvolitvijo v VS, moramo obveznosti poravnati pravočasno.

Si upate napovedati, ali bomo izvoljeni v VS?

Mislim, da je zelo velika verjetnost, da nam bo uspelo. Slovenija si je v New Yorku dvignila ugled z delom v preteklem obdobju, zlasti v času predsedovanja EU, ko smo dobivali pohvale od večine držav zunaj EU zaradi korektnega dela. Slovenija ni zastopala svojih ozkih interesov, kar je bila prednost majhne države.

Morda malce pogrešam več zavzetosti navzven v sami Sloveniji in kakšne stranske dogodke, ki jih država mora organizirati, kar pa je do neke mere povezano s stroški. Kandidiranje za VS ni zastonj, stanejo projekti za pridobivanje podpore in stanejo potovanja. Pogrešam našo načrtno prisotnost v Afriki.

Želim, da bi nam s kandidaturo v VS uspelo tudi zaradi velikih naporov, ki jih veleposlanica (Sanja Štiglic op.a.) in ekipa na stalnem predstavništvu vlaga v našo kandidaturo. Tu se v vseh pogledih predstavljamo kot kredibilna država. Delo v diplomaciji na multilateralnem področju je zanimivo in ga bom pogrešal, tako kot bom pogrešal New York.