Natascha Kampusch se je odločila drugače. Danes dvaindvajsetletna mlada ženska, ki jo je kot desetletno deklico ugrabil Wolfgang Priklopil in jo osem let in pol zadrževal v nevzdržni kletni ječi, je s knjigo 3096 dni predstavila javnosti vse svoje majhne upore, drobtinice samovolje in ohranjanja dostojanstva, miselne pobege in neverjetna dognanja glede človeške psihe, zaradi katerih je bila takrat vsaj v glavi, danes pa tudi kot celota svoboden človek.

"S to knjigo sem poskušala končati najdaljše in najtemnejše poglavje svojega življenja. Olajšana sem, da sem našla besede za vse neizrečeno in protislovno. To, da jih natisnjene vidim pred sabo, mi pomaga, da z zaupanjem gledam v prihodnost. Kar sem doživela, mi daje tudi moč," je zapisala Natascha, ki je po štiriletnem obleganju množičnih občil in ljudi, željnih groznih podrobnosti, ki jih ne razumejo, končala s preteklostjo.

V intervjuju s slovensko novinarko Vido Petrovčič ni razkrila, česa si v življenju želi, saj tega ne ve. V novem, "normalnem" okolju je namreč toliko dražljajev, ki jih še ni izkusila, da vse zajema z ogromno žlico. Natascha, ki je kot Bibiana v času ujetništva svojo pravo istovetnost skrila v varen kotiček svojih misli in si obljubila, da jo bo pri osemnajstih letih ponovno oživela, je po uspešnem pobegu 23. avgusta 2006 doživela precej negativnih odzivov javnosti. Ta namreč ni razumela, zakaj je hotela in dobila Priklopilovo hišo (s svojo kletno sobico vred), in predvsem, zakaj svojega ugrabitelja nikoli ni obsojala.

V knjigi je navedla vse zlorabe, ki jih je trpela dolgih 3069 dni in noči, in podrobno opisala udarce in modrice, nove, izginjajoče in tiste skrite, ki so najbolj skelele, kljub vsemu pa je vsakič znova poudarila, da je bil Priklopil njena edina odnosna oseba. Ne glede na njegove izbruhe nasilja, uničujoče tehnike mučenja in duševna izživljanja je bila od njega osem let in pol odvisna, zato je morala najti način, kako z njim shajati, ga razumeti in se mu upirati.

"Ko sem začela slikati malce razslojeno podobo ugrabitelja, so zavili z očmi in pogledali proč. Ljudi šokira, če njihova kategorizacija dobrega in zla zaniha in se morajo soočiti s tem, da ima poosebljeno zlo človeško obličje. Ugrabiteljeva tema stran ni preprosto padla z neba, nihče se ne rodi kot pošast. Vsi postanemo to, kar smo, v stiku s svetom in drugimi ljudmi."

Svetlolaska s pogledom, ki zmrazi tiste, ki potrebujejo slike kletnih temnic, storilce kova Wolfgang Priklopil, da lahko obstanejo na "dobri strani", se je v osmih letih in pol dokopala do ugotovitve, da je sama sebi najpomembnejša in da če ne bo sama poskrbela zase, ne bo zanjo poskrbel nihče.

Wolfgangu je po dopolnjenem osemnajstem letu starosti v nekem pogovoru dejala, da mora proč. "Eden od naju mora umreti, drugega izhoda ni. Bodisi me boš ubil bodisi izpustil," mu je preprosto razložila. Ko ji je uspelo pobegniti, je vedela, da si bo sodil, javnost pa ji ni dovolila, da bi žalovala.

Svobodna Avstrijka v knjigi zanika, da je klasičen primer stockholmskega sindroma, kar obrazloži z besedami: "Živimo v svetu, v katerem ženske ne morejo pobegniti moškim, ki jih pretepajo, čeprav so jim teoretično vrata na stežaj odprta."

Dve besedi sta premalo, da bi opisali, kdo je Natascha v resnici, in 22-letnica se je do te ugotovitve dokopala v osami, brez korakov odraščanja, ki jih morajo prehoditi ljudje, da kaj takega ponotranjijo - če sploh kdaj.