Na slovenskem ozemlju so imeli člani rodbine v posesti več gradov in dvorcev ter veliko gozda. V 19. stoletju so poleg Auerspergov veljali za najpomembnejšo plemiško rodbino na Slovenskem. V prvi polovici 20. stoletja so pri nas sodili med nosilce lesnopredelovalne industrije in zaposlovali okoli 3000 ljudi. Ker jim nova jugoslovanska oblast po koncu 2. svetovne vojne ni bila naklonjena, so morali kljub temu, da so partizanskemu gibanju večkrat tudi finančno pomagali, Slovenijo zapustiti in se po presoji tedanjega rodbinskega vodje princa Huga Vincenca Windisch-Graetza umakniti na tedanje Svobodno tržaško ozemlje v Trst. Nekateri člani rodbine povojnega pogroma niso preživeli. Po letu 1945 je tedanja tako imenovana ljudska oblast FLRJ vsa njihova posestva, med katerimi so bile velike gozdne površine ter gradovi Bogenšperk pri Litiji, Bizeljsko, Hošperk (Haasberg) pri Planini pri Rakeku, kjer je bila do zadnjega njihova družinska rezidenca, Podsreda, Predjamski grad pri Postojni ter dvorec v Slovenskih Konjicah, nacionalizirala.

Windisch-Graetzi še danes veljajo za ene najuglednejših in najmogočnejših plemiških družin, na čelo katere je po smrti svojega očeta princa Maximiliana leta 1976 stopil princ Mariano Hugo Windisch-Graetz, rojen leta 1955 v Trstu. V tem času je pridobil več viteških nazivov ter v povezavi z Rimskokatoliško cerkvijo osnoval mrežo humanitarnih organizacij (ki se še vedno širi) za pomoč revnim, bolnim, ostarelim ter prizadetim zaradi vojn in naravnih katastrof po svetu. Od leta 2003 opravlja tudi funkcijo izrednega in pooblaščenega veleposlanika Suverenega malteškega viteškega reda v Sloveniji. Stalno prebivališče ima v Rimu in je poročen z vojvodinjo Sofijo Habsburško.

Glavni razlog našega pogovora s princem Marianom Hugom Windisch-Graetzem, do katerega je prišlo v prostorih omenjenega veleposlaništva na Ciril-Metodovem trgu v Ljubljani, predstavlja odločitev slovenske vlade, da proda nekaj gradov, med katerimi je tudi nekdanji grad njegove rodbine Bizeljsko. Želel je namreč, da slovenski javnosti v zvezi s tem predstavi svoj pogled. Izkazal se je kot zelo umirjen, preprost in človeško topel sogovornik velikega srca.

Če poskušamo na grobo izračunati vrednost vaših nekdanjih gradov, gozdov, industrijskih obratov in ostalih premičnin in nepremičnin v Sloveniji, vidimo, da ste s povojno nacionalizacijo izgubili ogromno premoženja. Ste ga poskušali dobiti nazaj, ker vemo, da je na primer potomcem Attemsov to deloma uspelo?

Za Attemse sem slišal, a ne poznam podrobnosti. Moj ded je že takoj po vojni v Trstu navezal stike s tamkajšnjimi predstavniki nove slovenske revolucionarne oblasti. Svetovali so mu, naj gre zadeve uredit v Ljubljano, kamor je res poslal svojega brata, a se ta ni nikoli več vrnil. Kmalu zatem smo izvedeli, da smo uvrščeni na tako imenovano črno listo in da so nam vrata v Slovenijo in Jugoslavijo zaprta.

Leta 1991 je Slovenija postala samostojna, neodvisna in demokratična dežela. Ste morda tedaj znova poskušali doseči dogovor o vrnitvi razlaščenega premoženja?

Seveda sem. Med drugim sem obiskal tedanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki je izrazil pripravljenost posredovati pri reševanju našega primera, vendar kaj več kot tega, da nismo več na "črni listi" mi ni uspelo doseči. Dejali so nam, da se zaradi tega, ker po letu 1945 nismo bili državljani FLRJ, v skladu s slovensko zakonodajo ne moremo prištevati med denacionalizacijske upravičence (enako so na naše vprašanje odgovorili tudi na kulturnem ministrstvu, op. p.). Toda člani naše rodbine po omenjenem letu te priložnosti niso dobili, čeprav niso bili optanti. Niso mogli in smeli živeti v Jugoslaviji."

Na ta način izgubljeno premoženje gotovo še vedno gledate kot za svojo lastnino. Kako doživljate sedanje nerešeno stanje, ko pa je Slovenija vendarle že nekaj let članica velike in odprte evropske družine?

V prvi vrsti bi rad poudaril, da je to, ali nam bodo vrnili, kar je bilo naše, ali ne, zdaj predvsem stvar Slovenije, slovenskih ljudi in njihove vesti. Na nikogar ne nameravam pritiskati, čeprav gre za boleče stvari. Vsekakor si želim dostojanstvene rešitve primera, upoštevajoč zgodovinska dejstva. Člani naše rodbine se še vedno zavedamo, da so naše korenine rasle v Sloveniji in se še vedno čutimo tudi Slovence. Poglejmo tale primer: sestrin mož ima največjo lesno tovarno v Nemčiji. Z njegovo in ostalimi pomočmi bi lahko ponovno razvili lesno industrijo v Sloveniji, kar bi bilo dobro za ljudi in državo. Toda vaša država na te naše pobude ni nikoli odgovorila.

Kdaj ste bili nazadnje na gradu Bizeljsko in kako ste sprejeli novico, da ga namerava država prodati?

Doma imam veliko slik tega gradu in v spominu veliko lepih pričevanj mojih prednikov. Dvakrat sem ga obiskal. Leta 1993 in lani. Žalostno, v kakšnem stanju je. Je majhen, a lep. Z njegovo preureditvijo v kongresno-turistične namene in gradnjo igrišča za golf pod njim bi kraj, ki se ponaša z odličnimi vini, veliko pridobil, veliko domačinov bi dobilo delo. Podobno bi se dalo narediti tudi z ostalimi gradovi. Bogenšperk je sicer lepo prenovljen, a še zdaleč ne zadosti izkoriščen. Ko sem izvedel za nameravano prodajo gradu Bizeljsko, sem postal žalosten. Ne razumem tega. To je tako, kot da bi vam vzeli hišo in rekli, da jo brez razloga prodajajo. Mislim, da to ni korektno, vendar žal ne morem spremeniti volje tistih, ki so o tem odločali.