To pomeni, da lahko zainteresirani kupec kupi grad in zemljišče okrog njega za povprečno 1,5 milijona evrov. Toliko denimo stane grad Gradac v Metliki, okoli katerega se razprostira skoraj 33.000 kvadratnih metrov zemlje. Najdražji grad na seznamu je Borl v Halozah, ki ga lahko novodobni graščaki kupijo za 2,3 milijona evrov, poleg kulturnega spomenika pa ob tem pridobijo še 60.000 kvadratnih metrov zemljišča. Cenejši je denimo grad Viltuš v Selnici ob Dravi, ki je ocenjen na 1,1 milijona evrov, sama stavba meri več kot 3400 kvadratnih metrov, okrog nje pa se razprostira skoraj 33.000 kvadratnih metrov gozda in travnikov.

Stroški med 10.000 in 23.000 evri na mesec

Cene so postavljene na podlagi cenitev, veljajo pa pol leta in jih bodo po potrebi pred prodajo obnovili, je povedala Damjana Pečnik, direktorica Direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo, kjer trenutno upravljajo gradove. A pravo mero za ceno gradu je težko postaviti, pravi cenilec nepremičnin in direktor nepremičninske agencije Jožef Murko. Ob dejanski ceni je zelo pomemben strošek obnove. Zaradi tega se zelo hitro zabriše tudi mejo rentabilnosti, razmišlja Murko. Na ministrstvu namreč od potencialnih kupcev pričakujejo finančni vložek v prenovo kulturnega spomenika in primerno vsebino, oboje seveda skladno z zahtevami spomeniškovarstvene stroke, predvsem pa mora biti potencialni kupec grad sposoben vzdrževati. Za ilustracijo, redni mesečni stroški se gibljejo od 10.000 do 23.000 evrov. "Dejavnosti, ki se trenutno (ne) odvijajo na gradovih, ne zadostujejo niti za pokritje osnovnih stroškov vzdrževanja," je povedala Pečnikova.

Murko tako dodaja, da ob takih nakupih ekonomski interes običajno odpove. "V tujini gradove kupujejo večinoma fundacije, ne pa zasebniki. Vrednost je namreč rezultat poslovnega interesa, in če tega ni, potem vrednosti na trgu ni. Na zahodu gradove marsikdaj prodajo za 1 evro ali 1 dolar samo zato, da omogočijo nadaljnji razvoj," pravi Murko.

Pečnikova zatrjuje, da so opravili številne razgovore z občinami, lokalnimi skupnostmi in potencialnimi interesenti za najem ali nakup. Zanimivo pa je, da občine in lokalne skupnosti, celo stanovalci v gradovih, o tem ničesar ne vedo ali pa so o prodaji izvedeli iz medijev. Obenem Pečnikova še trdi, da je "država dober in odgovoren lastnik". Pa je res?

Občine za prodajo niso vedele

Ena takih občin, kjer so za prodajo izvedeli iz medijev, je novogoriška. Takoj po objavi prodaje se je oglasil poslanec in nekdanji župan Mirko Brulc, ki celo pravi, da je v neformalnih pogovorih ministrstvu za kulturo dokazoval, da ima občina ustrezne programe za revitalizacijo gradu, ki povrhu še ne bi obremenjevala državnega proračuna. Podobnega mnenja je tudi sedanji župan Matej Arčon, ki pa še dodaja, da bi morala država grad, ki si ga je ministrstvo za kulturo prilastilo leta 1999, vrniti in v sodelovanju z lokalno skupnostjo poskrbeti za obnovo. Tudi v krajevni skupnosti nasprotujejo prodaji gradu, je povedal predsednik Miran Vidmar.

Grad je sicer imel nekaj let v najemu Aleš Vidič, ki je sam obnovil del, kjer so pripravljali kulturne prireditve. Leta 2005 je vrata zaprl, ker je menil, da je neurejena okolica nevarna za obiskovalce. Ministrstvo za kulturo se z Vidičem še vedno dogovarja glede razveljavitve pogodbe, ki so jo sklenili.

Tudi metliška županja Renata Brunskole, ki je presenečena nad dejstvom, da država namerava prodati gradaški grad, je za prodajo izvedela iz medijev. Država je namreč še v začetku leta obljubljala, da bo grad dala v dolgoletni najem (kar je še vedno ena izmed možnosti) in nato primaknila še nekaj denarja za njegovo obnovo (85 odstotkov sredstev za obnovo gradu bi lahko črpali iz evropskih sredstev). Pred začetkom finančne krize se je za najem zanimalo več potencialnih vlagateljev, toda na ministrstvu za kulturo pravijo, da ti niso predstavili primerne vsebine. Da bi občina kupila grad, je po besedah Brunskoletove za zdaj nemogoče. Metliška občina razpolaga s proračunom v višini 1,3 milijona evrov, zato nimajo od kod vzeti zahtevanih 1,5 milijona evrov, kaj šele milijonov, potrebnih za obnovo.

Sedaj v poslopjih gradu živi deset družin. "Za te ljudi bo treba najti stanovanja," opozarja županja in dodaja, da se bo v njihovo preselitev morala vključiti tudi država.

Ministrstvo ne ve nič o plačevanju najemnine

V štiridesetih letih, kolikor Klakočarjevi živijo v gradu, so se že tako udomačili, da jih je novica o nameravani prodaji, za katero so tudi oni izvedeli iz medijev, močno prizadela. "Graščakinja" Šarlota Klakočar je povedala, da so v grad doslej vložili veliko svojih sredstev. "Ko sem to med pravdanjem za oprostitev plačevanja najemnine omenila sodnici, me je ta hladno zavrnila z besedami: 'Zakaj pa ste dajali svoj denar? Saj vas ni nihče prosil,'" se spominja. Zagotavlja, da se pred ureditvijo odnosov s kulturnim ministrstvom glede lastnega vložka iz gradu, tudi če bi prodaja uspela, ne nameravajo izseliti.

Še več, šele na sodišču je Klakočarjeva izvedela, da grad od leta 2002 sploh ni več v lasti občine, temveč v državni lasti. "Mi smo občini torej plačevali najemnino za nekaj, kar sploh ni bilo njeno?!" je ogorčena graščakinja, ki želi še, da ji občina vrne za 2000 evrov preplačil. Sodišče je razsodilo v njeno korist, kdaj bo denar prejela, pa še ne ve. Zanimiv pa je odziv kulturnega ministrstva, kjer pravijo, da niso vedeli ničesar o plačevanju najemnine, saj jih o tem, kaj se dogaja z njihovim gradom, "ni nihče obvestil"!

"Ministrstvo je slab gospodar"

Tudi namera o prodaji gradu Šrajbarski turn je v Krškem sprožila veliko nejevolje. Grad predstavlja namreč sestavni del protokola, sklenjenega med vlado in občino Krško. V njem so si v Krškem izpogajali določene ugodnosti, do katerih naj bi bili upravičeni zaradi soglašanja z izgradnjo trajnega odlagališča radioaktivnih odpadkov na svojem ozemlju. S sredstvi, zagotovljenimi na podlagi protokola so grad, iz katerega so ravno iz tega razloga lani izselili vse stanovalce, nameravali prenoviti in mu dati vsebino.

"Odločitev vlade o prodaji gradu je očitno odgovor na poročilo računskega sodišča, ki kulturnemu ministrstvu očita slabo gospodarjenje z nepremičninami. Kot kaže, ti edino možnost vidijo v prodaji in ne v vzdrževanju gradu," ocenjuje krški župan in poslanec Franc Bogovič.

Obnova mimo vseh pravil

Čeprav na ministrstvu zahtevajo obnovo, ki je skladna z zahtevami spomeniškovarstvene stroke, pa so se nekateri "graščaki" tega lotili na svojo pest. Milan Slavič, "graščak" na falskem gradu Viltuš, se je pohvalil, da ima zgodbo za revitalizacijo tega romantičnega objekta. Ali ima "falski grof" tudi milijon evrov za njegov nakup, pa ni maral razkriti. Slavič biva v nekaterih sobanah v gradu, čeprav za to nima nikakršne pogodbe ali dovoljenja, in jih je po svoje tudi restavriral. Dostop do gradu mu je zagotovilo ministrstvo za kulturo, ki mu je konec leta 2009 izdalo dovoljenje za snemanje videospotov v poslopju. Ko so na zavodu za varstvo kulturne dediščine videli, kako se je Slavič lotil restavriranja, so bili zgroženi, saj pred posegi ni zaprosil za pridobitev kulturno-varstvenih soglasij. "Boli me, kaj o meni menijo spomeničarji," je potožil Slavič. "Če sem pri svojem delu naredil kaj narobe, je škoda vsekakor manjša, kot če ga pustimo propadati."

V selniški občini nimajo ocenjenih osem milijonov evrov za obnovo, še milijona evrov kupnine ne. Si pa župan Jurij Lep prizadeva dobiti desetodstotni lastniški delež, ker bi občina rada postala lastnica dvorane, v kateri bi imeli poroke. Po županovi oceni bi moral Viltuš postati rekreacijsko-zdraviliško središče. Ali takšen center nastopa tudi v vizijah "falskega grofa", ni znano.

V Krki Otočca ne komentirajo

Za prodajo je v prihodnjem letu predviden tudi znameniti grad Otočec, ki stoji na otočku sredi reke Krke. Upravlja ga družba Terme Krka, ki sodi v Skupino Krka. Od začetka 60. let prejšnjega stoletja je tako grad namenjen turizmu. Hotel s petimi zvezdicami ima 16 sob. Za nočitev z zajtrkom v dvoposteljni sobi je treba odšteti 260 evrov. Nazadnje je bil obnovljen konec leta 2007, ko so Terme Krka vanj vložile tri milijone evrov. Koliko je družba Krka doslej vložila v vse obnove in kakšno pogodbo pravzaprav ima z državo, nam ni uspelo izvedeti, saj vodstvo Krke tega ni želelo komentirati.