Toda po dobrih treh urah zaslišanj se je izkazalo, da je omenjeni sporazum neverodostojna listina, kajti na njem ni nobenih podpisov, obe priči pa se podrobnosti nista spomnili, oziroma Zidar in Černigoj na konkretna Likarjeva vprašanja o tem sporazumu po nasvetih njunih odvetnikov - Zidarja je zastopal Miha Kozinc - nista odgovarjala, ker bi si s tem lahko škodovala v postopku, ki ga proti njunima podjetjema vodi urad za varstvo konkurence. Sta pa oba zanikala, da bi kadar koli podpisovala kakšen tak sporazum. Da gre za eno od verjetnih različic tega sporazuma, je priznal tudi Likar, vendar je kljub opozorilom odvetnikov vztrajal pri vnaprej pripravljenih vprašanjih, povezanih s tem besedilom sporazuma, ki med drugim določa, da SCT pripada 40 odstotkov avtocestnega posla, Primorju in Gradisu pa 21 odstotkov, preostanek naj bi si razdelila druga slovenska gradbena podjetja. Kozinc je ob tem še navedel, da je samo SCT uradu za varstvo konkurence posredoval več kot sto strani pojasnil na navedbe urada o kartelnem dogovarjanju.
Zgolj dogovori o skupnih nastopih na razpisih
Zidar in Černigoj sta pojasnila, da ni šlo za noben kartelni sporazum, ampak zgolj za dogovore o skupnih nastopih na razpisih za gradnjo cest na podlagi zmogljivosti, ki jih imajo posamezna podjetja. Večino svojega pričanja je Zidar namenil razkrivanju zgodovine razvoja SCT in slovenske gradbene operative. Trdil je, da je slovenska oblast po osamosvojitvi na vsak način hotela razbiti velika podjetja, kot je bil njegov SCT, in od tod tudi zahteve, da se gradbeni posli pri avtocestah razdelijo med vsa gradbena podjetja, tudi cestna, čeprav ta do takrat niso zgradila niti metra avtocest, SCT pa je bil edini v Sloveniji, ki je tehnično zmogel vsa dela pri gradnji cest. Dogovarjanje, kolikšen delež bo pripadel posameznim podjetjem, je bilo nujno tudi zato, da so se na tak način obranili tuje konkurence, ki je tako dobila samo približno 10 odstotkov poslov. Na slovenski zemlji bodimo mi gospodar in ne hlapec, je dogovarjanje utemeljeval Zidar.
Zapitek so plačali sami
Sploh pa po Zidarju ni šlo za uradne sestanke, ampak za "likofe", ko so se po stari gradbinski navadi zbrali v posameznih gostilnah ob cestnem križu, nekaj pojedli in popili, se tudi skregali ali celo skoraj stepli, a so se tudi kakšno stvar dogovorili. Zapitek so tudi sami plačali. Na Likarjevo vprašanje, kdo je vse bil na "likofih", je Zidar odvrnil, naj ga raje vprašajo, kdo ni bil. Predsednik komisije je poskušal Zidarja povezati tudi z domnevno klientelističnimi posli podjetij v lasti njegovih zetov, zlasti pri gradnji predorov. Ob pripombi, da ga "zaslišujejo kot mulca", je Zidar te namige, kot tistega, ali je poslancu Anderliču pomagal kupovati delnice SCT, zavrnil v svojem slogu. Če bi vedel za te posle, vendar ni, ker kot direktor že ne more vedeti za vsak "šrauf", je dejal, da bi jih prepovedal že zato, ker z zetom nista ravno v prijateljskih odnosih. Vsakemu komentarju pa se je Zidar izognil ob omenjanju Vegrada. Preveč škode mu je naredil, tako da z Vegradom niti pogodb ni hotel sam podpisovati, ampak je to prepustil namestniku.
