Po Guličevem mnenju je US rigorozno redefiniralo odnos med državo in cerkvijo, v minulih treh letih pa so se v zakonu o verski svobodi pokazale tudi nekatere pravne praznine. Tudi zaradi tega je potreben nov zakon. Davor Lekič iz UVS je predstavil ustavni okvir, znotraj katerega bodo umeščene nove zakonske določbe. Kot je dejal, ima zakonodajalec več možnosti. Glede financiranja se na primer lahko odloči, da bo vse skupnosti financiral enako, lahko pa se odloči za pozitivno diskriminacijo. "Končna odločitev je v rokah politike, ne uradnikov UVS," je dejal.

Andrej Saje je kot predstavnik katoliške cerkve ustavno odločbo ocenil kot velik korak k normaliziranju odnosa med državo in cerkvijo. Ker je US razjasnilo številne dileme, je ustvarilo "okoliščine za nadaljevanje dialoga in sklepanje novih sporazumov". Po njegovem US sploh ne zahteva redefinicije odnosov med državo in verskimi skupnostmi. Poudaril je še, da US ni onemogočilo duhovne oskrbe v bolnišnicah in zaporih, prav tako državi ni prepovedalo, da na drugačen način zagotovi nadomestilo za delo teh duhovnikov.

Po mnenju Vlada Begana iz Univerzalnega življenja bi morali v zakonu med drugim jasno zapisati, da ne morejo biti splošno koristne tiste verske skupnosti, ki v svojem nauku podpirajo ubijanje in ne priznavajo slovenskega pravnega reda kot najvišjega. Prepričan je tudi, da država ne bi smela financirati nobene verske dejavnosti. Davor Lekič je pojasnil, da financiranje verskih skupnosti sicer ni dolžnost države, saj to ni človekova pravica, vendar pa US dopušča, da jih država gmotno podpira, če to ne ogroža ločitve cerkve od države. Povedal je tudi, da je splošna koristnost verskih skupnosti definirana kot preplet dveh sestavin - verskih dejavnosti in dejavnosti socialne države. V prvo se država ne sme vtikati, zato lahko verske skupnosti financira le, če izvajajo dejavnosti socialne države, in sicer na podlagi razpisov.

Nevzet Porić iz Islamske skupnosti RS je poudaril, da verske skupnosti kot splošnokoristne organizacije vsak dan pomagajo ljudem in s tem opravljajo nekatere naloge države, čemur stroga ločenost države in cerkve ne koristi. Ob tem je potožil, da so za duhovne potrebe svojih vernikov v KC želeli le majhno sobico, a niso nikoli dobili niti odgovora, glede financiranja džamije pa so bili deležni le obljub. Pravoslavni paroh Peran Bošković pa je menil, da na razpisih največ iztržijo tisti, ki so teh opravil vešči, ne pa tisti, ki si zaradi nalog, ki jih opravljajo, ta denar najbolj zaslužijo. Njegov predlog, da bi lahko državljani za verske skupnosti namenili vsaj en odstotek dohodnine, so podprli tudi drugi. Shenpen Rinpoče iz budistične skupnosti Dharmalling je nasprotoval temu, da bi se verske skupnosti po novem registrirale pri upravnih enotah: "S tem bi država desakralizirala verske skupnosti." Lekič je temu oporekal, rekoč, da je država nevtralna tako do sakralizacije kot do desakralizacije. Drago Šorl iz zveze baptističnih cerkva pa je k temu pribil, da se verske skupnosti pogosto desakralizirajo kar same - s pedofilijo, homoseksualnostjo, pranjem denarja...