Zaslišati bi morali tudi izdajatelja Slovenskega tednika Andreja Lasbaherja, vendar ta dveh vabil, ki so mu jih poslali po priporočeni pošti, ni dvignil. Tako bodo poskušali še tretjič z uradnim dostavljalcem vabila. Če tudi temu Lasbaherju ne bo uspelo vročiti vabila na zaslišanje, to bo 1. oktobra, ga bodo v državni zbor, kot je včeraj sklenila komisija, privedli s silo.

V aktu o odreditvi preiskave je zapisano, da so omenjena brezplačnika izdajali z namenom vplivati na volilce pred volitvami leta 2008 v korist takratne vladne koalicije s SDS na čelu, kar naj bi bila prikrita predvolilna kampanja. Na včerajšnjem dve uri trajajočem zaslišanju je Teršek te sume zanikal. Na idejo o brezplačniku pred volitvami naj bi prišel sam, kajti v tem je videl priložnost za navezavo stikov z nekaterimi ljudmi in s tem tudi za dober posel. S katerimi ljudmi je navezal stike, ni hotel izdati, kot tudi ne, kdo so bili prijatelji, ki so mu na njegov osebni račun v tem času nakazali 300.000 evrov posojila, kolikor so znašali tudi stroški časopisa. V drugem delu zaslišanja je vendarle razkril, da mu je več kot 100.000 evrov posodil njegov dolgoletni prijatelj in zdaj medijski lastnik ter predsednik uprave Dela Revije Matej Raščan. Nobenega od teh prijateljskih posojil (še) ni vrnil. Pri tem projektu uslužbenci ali funkcionarji Janševe vlade niso sodelovali, če pa je bil kdo med sodelavci član SDS, je bilo to naključje. Nikogar med njimi, tudi tajnika SDS Dušana Strnada, sploh ne pozna, je trdil Teršak, ni pa znal pojasniti, kako je mogoče, da je Peter Groznik vprašanja za intervju, ki ga je podpisala urednica njegovega časopisa Barbara Smisel, dobil iz pisarne SDS.

Teršek je zanikal tudi vsakršno vsebinsko povezavo z drugim brezplačnikom Slovenski tednik, ki je tudi ostro napadal nasprotnike in hvalil SDS ter njene takratne ministre, vendar so ga za razliko od Ekspresa delili gospodinjam v mestih. Z Lasbaherjem sta se le prijateljsko dogovorila, da mu bo njegovo podjetje Progresija oblikovno postavljalo Ekspres, v zameno pa mu je odstopil oglasni prostor v tem časopisu. O tem nista podpisala nobene pogodbe, enako je brez pogodbe izplačeval nagrade piscem člankov. Med njimi je na lastno željo, tako Teršek, sodeloval profesor Matej Makarovič, od drugih pa so pisali še profesor Matevž Tomšič, nekateri novinarji Slovenske tiskovne agencije (med njimi tudi takratni odgovorni urednik STA), Dominik Frelih iz kabineta predsednika vlade Janeza Janše in drugi. Kjer je bilo avtorjev več, na primer pri uvodnikih, pa so članke podpisali s psevdonimi. To, da so tik pred volitvami v Ekspresu pisali zelo politično enostransko, se Teršku ne zdi nič čudnega, hoteli so samo pokazati drugo stran. Poleg tega pa je povsem zaupal odgovorni urednici Barbari Smisel, ki jo je poznal od prej, čeprav ta do takrat ni napisala nobenega časopisnega članka o političnih dogajanjih.

Določeno raven zaupljivosti je dosegel tudi na Pošti Slovenije, s katero je v Ljubljani podpisal pogodbo za 50-odstotni popust pri razdelitvi 340.000 izvodov brezplačnika na slovenskem podeželju, za izvedbo posla pa se je dogovarjal (in račune plačeval) z neko Karmen (priimka se kot tudi mnogih drugih stvari Teršek ni spomnil) iz celjske podružnice Pošte Slovenije. S pošto je pogodbo podpisal samo za 8 številk, zadnja je izšla štiri dni pred volitvami.