Kako obsežne so težave posameznika ali družine, se pogosto da izluščiti iz pogovora ob oddaji vloge za pomoč, pravi socialna delavka na področju denarne socialne pomoči Tanja Bregant iz Centra za socialno delo Radovljica. Ta pogovor je močno odvisen od spretnosti in izkušenj posameznega socialnega delavca, dodaja. Časa za to pa tudi primanjkuje - med takšnimi pogovori, ki trajajo okoli četrt ure, zvonijo telefoni, čakajoči trkajo na vrata, tisti, ki so oddali vloge, pa hkrati želijo, da bi jih čim prej obravnavali in jim dodelili pomoč.

Socialni delavci poudarjate, da je revščina splet različnih dejavnikov, ki se med seboj povezujejo. Zaradi katerega dejavnika oziroma vzroka se ljudje največkrat obrnejo na center za socialno delo po pomoč?

Revščina je res začaran krog, vsi dejavniki se nanašajo drug na drugega. V zadnjem času je vzrok za obisk centra materialna stiska in pogosto v povezavi s tem tudi stanovanjska stiska. Vse skupaj pa seveda za človeka pomeni osebno stisko. Denarna socialna pomoč je za te ljudi najpogostejša storitev, po kateri sprašujejo. Kjer pa so stiske hujše, pa tudi prva socialna pomoč, osebna pomoč, pomoč družinam v stiski.

Kdo v zadnjem času najpogosteje k vam prihaja po pomoč? So to starejši, družine?

Težko bi rekla. Prihajajo vsi. Veliko je zaposlenih, ki so izgubili delo zaradi gospodarske krize. Precej je takih, ki jim delodajalci ne izplačujejo dohodkov in ne morejo preživeti, čeprav imajo zaposlitev. Veliko je tudi upokojencev, ki imajo nizke pokojnine. Pa tudi tisti, ki zgubijo status dijaka ali študenta in iščejo zaposlitev.

Opozarjate, da so težave po navadi širše od vidnih. Kako ugotovite njihov pravi obseg?

Vsak, ki stopi v to pisarno, reče: "Jaz bi samo tole oddal," in mi pokaže vlogo. Vendar to tako ne gre. Jaz vsakogar povabim, naj prisede, da se malo pogovoriva. Po navadi se začne z izrednimi denarnimi pomočmi. To je namreč tisto, za kar ljudje oddajo vlogo takrat, ko na primer ne morejo sami poravnati položnic. Takrat vlagatelja povprašam, kako je prišel do takšnega položaja. Iz pogovora se da izluščiti ozadje. Več kot imaš prakse, lažje to narediš. Tudi iz vloge je sicer kasneje razvidno, za kaj gre, ko pregledujemo dokazila. Pogosto pa tudi z Rdečega križa opozorijo na slabe razmere nekoga. In tudi ljudje povedo ali pa patronažna služba. V takih primerih gremo k ogroženemu človeku na obisk, za vse nadaljnje postopke pa potrebujemo njegovo dovoljenje in sodelovanje.

Ali obstaja "pravi čas", ko lahko rečete, da je človek po pomoč prišel še dovolj zgodaj?

Seveda. Ko ima nekdo za pet tisoč evrov dolgov, mu težko pomagamo. Če bi prišel takrat, ko jih je imel petsto, bi bilo lažje ta znesek pokriti z izredno denarno pomočjo. Mi smo zelo omejeni z zakonskimi cenzusi. Ampak ljudje po navadi čakajo do zadnjega.

Zakaj preprosto ne pridejo na center in ne povedo, v kakšni stiski so?

Ker jih je sram. "Biti odvisen od denarne pomoči" je še vedno stigma. In pomislimo tudi, kako se človek počuti, ko ni več zmožen poskrbeti sam zase, ko otrokom niti kruha ne more več kupiti. To je grozno, to je huda osebna stiska, padec samopodobe. Včasih pa človeka, ki nima dobesedno nič, vprašam, zakaj ni prišel k meni, saj je upravičen do denarne socialne pomoči. In mi odgovori, da je bil prepričan, da so drugi ljudje v še večji stiski kot on. So pa tudi taki, ki so kdaj dobili zavrnjeno vlogo in kasneje ne poskušajo več - čutijo se izdane od države. Pred kratkim smo imeli primer, ko je družina, kjer sta sicer oba zaposlena, a z nizkimi dohodki, dobila zavrnjeno vlogo. A so prišli k meni in vprašali, kako to, saj so vendar v hudi materialni stiski. Potem smo ugotovili, da so oddali napačno vlogo - za denarno socialno pomoč in ne za izredno denarno pomoč. Do slednje pa so bili upravičeni. A če se ne bi vrnili, jim ne bi mogli pomagati.

Kakšna so sicer pričakovanja ljudi, ki pridejo k vam po pomoč?

Ljudje precej slabo poznajo zakonodajo in naše delo. Vse bi uredili na enem mestu, na "socialni". Pogosto na primer želijo, naj jih vpišem še v evidenco brezposelnih oseb, čeprav to počnejo na zavodu za zaposlovanje, ki je v našem kraju sicer v isti stavbi. Pa tudi tisti, ki to ločijo, pričakujejo zelo veliko - več, kot jim je možno dati. Pridejo na primer sem in rečejo, da so brez stanovanja. Ampak centri nimamo stanovanj, imajo jih na primer občine in stanovanjski skladi. Potem so razočarani nad nami. Je pa tako, da tisti ljudje, ki so dolgo v stiskah in že dalj časa prejemajo pomoč, pričakujejo manj. Pridejo k nam in rečejo, da želijo kupiti ozimnico in da za to potrebujejo na primer 60 evrov oziroma toliko, kolikor bodo pač dobili. Nekdo, ki ima pa slabih tisoč evrov plače in je v dolgovih, pa pričakuje, da bo prišel k nam in mu bomo poravnali na primer za pet tisoč evrov dolga. Tisti torej, ki bi lahko upravičeno kaj pričakovali od države, ne pričakujejo nič. Tisti, ki jim gre še relativno dobro, pa pričakujejo veliko.

Med najpogostejšimi obtožbami, ki letijo na centre, ko ne morete pomagati po pričakovanjih uporabnikov, je tudi ta, da ste birokrati. Kakšen je vaš odgovor v takšnem primeru?

Zakon je postavljen tako, da se vse zapisuje. Dela s papirji je veliko. Zmanjkuje nam časa za socialni del in za teren. To si na primer težko privoščim, čeprav bi bilo terensko delo ravno v zvezi s socialno pomočjo zelo dobrodošlo. Je pa izraz birokrati prišel iz medijev, naši uporabniki so se ga samo naučili. Mali človek, ki pride k meni, ne razmišlja o meni kot o birokratu, ampak o človeku, ki mu lahko pomaga.

Kaj naredite, ko človeku ne morete pomagati, ko se vaše pristojnosti končajo?

Tam, kjer nam zakon postavlja meje, se povežemo z drugimi - z lokalno skupnostjo, občinami, z drugimi organizacijami, podjetniki. Center lahko dodeli denarno pomoč, nudi oblike socialne in osebne pomoči. Vse ostalo pa ne. Takrat je naša naloga, da koordiniramo pomoč. Povezujemo se z vsemi, ki so pripravljeni pomagati. Do zdaj smo imeli nekaj primerov dobre prakse. Rešitve so dobre, zahtevajo pa veliko napora in organizacije.