Prvič, ljudje danes bolj kot pred sedmimi leti razumejo, da je uvedba visokih doplačil za domala vse storitve prenesla znaten del stroškov od zdravih na bolne in od bogatih na revne. S tem smo namesto enega najbolj pravičnih (solidarnih) sistemov javnega zavarovanja na svetu dobili enega od najbolj krivičnih. Ljudje tudi vedo, da dopolnilno zavarovanje ne prinaša nobenih novih pravic, temveč z njim na manj solidaren način dobivajo samo tisto, kar jim je prej dajalo obvezno zavarovanje. Morda je celo oblast postopoma doumela, da se skupni stroški za zdravstvo s tem niso zmanjšali, temveč povečali zaradi petkrat večjih stroškov, ki ga imajo Vzajemna in druge zavarovalnice v primerjavi z ZZZS. V vrsti razvpitih primerov se ljudje tudi prepoznali vedno isti vzorec: kako vodstva zavarovalnic denar, ki je namenjen zdravju zavarovancev, "plemenitijo" tako, da ga pretakajo v lastne žepe.
Drugič, imamo ministra za zdravje, ki to zgodovinsko prevaro državljanov dobro razume in jo je pripravljen odpraviti. Tretjič, vodstvo Vzajemne, ki so ga končno določili zavarovanci sami, razume sprevrženo stanje in najavlja samoukinitev. Obstaja še četrti razlog: dopolnilno zavarovanje se bo v zelo kratkem času pod pritiskom evropske zakonodaje moralo odpreti tuji konkurenci in nobenega dvoma ni, da bo postopoma prešlo v njene roke. S tem pa bi skrb slovenske države za zdravje državljanov v znatni meri prešla na kapitalske centre v tujini. Kdor meni, da to ni problem, naj se vpraša, ali potem sploh še potrebujemo lastno državo.
Zdi se torej, da so se planeti postavili v pravi položaj. Obstajajo pa tudi nevarnosti. Prva je, da sindikati ne bodo marali sprejeti, da se morajo premije dopolnilnega zavarovanja, ki jih danes plačujemo iz neto plač, prenesti v zdravstveni prispevek delojemalcev. Ker se bodo enotne premije spremenile v prispevek, ki je odvisen od dohodkov, bo velika večina državljanov plačevala manj ali enako kot doslej in le tisti z najvišjimi dohodki več. Sindikati utegnejo kljub tej očitni prednosti zahtevati, da se premije prenesejo v prispevek delodajalcev. Upam, da se motim.
Druga, še večja nevarnost pa je pomanjkanje vizije in poguma pri vladi. Izkušnje kažejo, da so imele ta in prejšnje vlade največje probleme takrat, ko bi morale odpraviti kako krivico, ki so jo storile svojim državljanom.