65. obletnica osvoboditve koncentracijskega taborišča: Želel sem si le življenje in skledo koruznih žgancev

Franc Vidmar iz Ribnice je edini še živeči taboriščnik podljubeljske podružnice zloglasnega Mauthausna. (Foto: Primož Knez)

"Bil sem star 17 let in imel sem 30 kilogramov. Vse, kar sem si želel, je bilo, da pridem živ domov in se najem koruznih žgancev," se spominja Franc Vidmar iz Ribnice. Danes, pravi, se ne počuti dobro. "Nikogar več ni, da bi z njim obujal spomine, vsi moji prijatelji, kolegi taboriščniki so že umrli. In imel sem dobre prijatelje. Sploh med Jugoslovani in Francozi," je še dodal Franc Vidmar, ki pod Ljubelj vsako leto pride s prepoznavnim šalom taboriščnikov iz Mauthausna, na katerem je še vedno vtisnjena "njegova" številka 77117.

Junija 1943 se je pod Ljubeljem začela gradnja predora, suženjsko delovno silo pa so v naše kraje in na koroško stran pripeljali iz taborišča Mauthausen. Na tisoče taboriščnikov iz vseh evropskih držav se je izmenjalo pri gradnji predora, na stotine jih je tu izgubilo življenje. "Sam sem bil zaprt v Nemčiji, konec aprila 1945 sem se vračal domov tu mimo in nihče mi ni verjel, da so v Nemčiji taborišča že osvobajali. Tukajšnji taboriščniki so bili videti še slabše od mene. Same kosti," je pripovedoval Alojz Prebil, ki pride na ta kraj vsako leto obujat spomine, ki jih vse življenje ne bo pozabil.

Letošnji slavnostni govornik je bil Janez Stanovnik, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB. Tudi on je poudaril, da je Ljubelj spomin, opomin in simbol strahotnega trpljenja in razčlovečenja, saj so bili taboriščniki zgolj številke. "Tudi danes nam manjka državljanske zavesti," je opozoril Stanovnik in ponovil, da v spravo ne verjame, pač pa je rešitev v strpnosti, sožitju in poglabljanju demokracije.