Po zakonu o sistemu plač v javnem sektorju se lahko javni uslužbenec ob soglasju resornega ministra v izjemnih primerih ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv uvrsti v plačni razred, ki je za največ pet plačnih razredov višji od plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva. Vendar pa morajo po zakonu za to obstajati utemeljeni razlogi.

Ta rešitev je bila sprejeta prav v času Virantovega ministrovanja. Kot pravi nekdanji minister za javno upravo, je sam takšno fleksibilnost vsekakor podpiral.

Ko je prenehal biti minister, nam je povedal, se je na fakulteti pozanimal, ali bi mu priznali tudi habilitacijo za izrednega profesorja (to mu je na predlog »Jambrekove« fakultete za podiplomske državne in evropske študije priznal svet za visoko šolstvo), vendar pa je vodstvo fakultete želelo, da se habilitira na Univerzi v Ljubljani (UL). Ker se mu je mudilo, je zaprosil za docenturo, ki jo je na ljubljanski pravni fakulteti tudi dobil. Prijavil se je na razpis fakultete za upravo, sklenil pogodbo, nato pa dekanki predlagal, da ga v skladu z zakonsko možnostjo ob zaposlitvi uvrstijo v pet razredov višji plačni razred.

Po Virantovih navedbah naj bi to možnost z zakonom dopustili prav zato, da bi lahko delodajalci za delo v zdravstvu, državni upravi, na RTV Slovenija in na javni univerzi pridobili človeka, ki ima za sabo, na primer, dvajset let delovnih izkušenj, je profesionalec, ima vrhunske reference, po zakonu pa bi ga morali ob prezaposlitvi uvrstiti v začetniški plačni razred. Kot da bi torej šlo za mladega docenta brez vseh izkušenj. Ob tem Virant posebej izpostavlja, da ne gre za napredovanje, ampak za manevrski prostor ob zaposlitvi.

»Ko sem se zaposloval na fakulteti, sem menil, da bi to pri meni lahko prišlo v poštev, ker imam že veliko delovnih izkušenj na univerzi, ker sem od leta 1993 do 2000 delal kot pedagog, potem sem bil državni sekretar, pa minister, skratka imam bogate delovne izkušnje. Mogoče pa se mi zdi tudi zamalo, da bi me obravnavali kot začetnika docenta, saj to nisem.«

Tudi za dekanko fakultete za upravo dr. Stanko Setnikar Cankar so Virantove izkušnje ključne. Kot pravi, nova zakonodaja o plačah v javnem sektorju ponuja možnost, da »kandidat z dolgoletnimi pedagoškimi in bogatimi praktičnimi izkušnjami (minister za javno upravo) lahko zaprosi za uvrstitev v 48. plačni razred«. Ob tem opozarja, da je to možnost pred kratkim izkoristil tudi eden od njihovih novih učiteljev.

Predlog fakultete je že obravnaval upravni odbor UL in ga podprl; po navedbah svetovalca za stike z javnostmi UL Gregorja Jagodiča je bilo to letos že četrto tovrstno pozitivno mnenje. Kakšni natančno so bili razlogi, s katerimi je mogoče upravičiti to izjemno plačno uvrstitev, nam ni uspelo izvedeti, ker da gre za podatek, ki sodi med varovane osebne podatke.

Po naših informacijah pa so bili prav navedeni razlogi vzrok, da minister Golobič – vsaj za zdaj – ne namerava dati soglasja k Virantovi uvrstitvi. Na ministrstvu so nam bili uradno o tem pripravljeni povedati le to, da v zvezi s tem minister še ni sprejel odločitve. Neuradno pa smo slišali, da je predlog strokovno slabo utemeljen, nenavadno naj bi bilo tudi, da se želi kandidat uvrstiti kar v najvišji plačni razred za docente.

»Vedel sem, da se bo moj predlog znašel na mizi ministra za visoko šolstvo, torej človeka, ki očita plačnemu sistemu, da je zlasti v visokem šolstvu premalo fleksibilen,« pravi Virant. Zato bo po njegovem mnenju zanimivo videti, koliko fleksibilnosti bo minister Golobič pokazal v tem primeru. »Razen zaradi tega, ker sem njegov politični oponent, me v začetniški plačni razred res ne more dati,« je prepričan Virant, ki sicer poudarja, da z Golobičem o svoji plači ne bo polemiziral. »Če želi, naj predlog zavrne in ima s tem veselje, a samo mali ljudje najdejo v malih šikanah veliko veselje.«

Za Branimirja Štruklja, predsednika konfederacije sindikatov javnega sektorja, Virantov predlog ni etičen. »Ko je minister Virant vodil pogajanja na vladni strani, je nenehno zavračal naše predloge, da bi ustrezneje ovrednotili delovna mesta visokošolskih učiteljev, zlasti kar zadeva docente. Šele na koncu pogajanj nam ga je uspelo iz 41. oziroma 42. razreda dvigniti v 43. plačni razred. Virant je pri tako nizkem plačnem razredu vztrajal tudi z argumentom, da si lahko visokošolski učitelji plačo povišajo z dodatnim delom; tega za zdravnike na primer ni trdil. Kot slišimo, je nekdanji minister zdaj med tistimi, ki ob svoji plači s svetovanjem dodatno služijo. Glede na povedano bi bilo moralno, če bi Virant zdaj na svoji koži izkusil, ali je mesto docenta res ustrezno ovrednoteno.
Če pa se bo Virant takoj znašel v 48. razredu, pozivam druge docente na univerzi, naj vložijo enak predlog. Zanima me, ali bi bilo mogoče tudi v tem primeru Virantovo delo oceniti kot izjemno. Prepričan sem namreč, da bi si takšno povišanje zaslužili tudi drugi docenti, med katerimi ga mnogi prekašajo,« meni Štrukelj.