Naravni prirast prebivalstva je negativen in tako število prebivalstva narašča le zaradi pozitivnega migracijskega salda s tujino. Notranje migracije so v zadnjem času zaznamovane predvsem s suburbanizacijo, ki ni v dovolj veliki meri usklajena s prostorskim načrtovanjem.

Socialni razgledi so razdeljeni v dve poglavji: Kako živimo in Mobilnost, ki predstavlja tokratno izbrano temo.

V poglavju Kako živimo na Uradu ugotavljajo, da število gospodinjstev in število družin v Sloveniji narašča, njihova povprečna velikost pa se zmanjšuje. Največ samskih gospodinjstev je med starimi ljudmi, kar je predvsem posledica velike razlike v povprečnem trajanju življenja med moškimi in ženskami.

Položaj posameznika na trgu dela pomembno vpliva na njegov socio-ekonomski položaj v družbi (med drugim tudi na stopnjo tveganja revščine). Stopnja brezposelnosti je v obdobju 2000−2007 upadala, vendar ostaja relativno visok delež dolgotrajno brezposelnih. Hkrati se je v opazovanem obdobju povečal problem zaposlovanja ljudi z visoko in višjo izobrazbo. Dohodki prebivalstva so se v obdobju 2000–2007 realno povečali za skoraj 25 %. V strukturi največji delež predstavljajo plače, njihov delež se je v tem obdobju povečeval. »Neenakost v porazdelitvi bruto plač pa se je v zadnjih dveh letih povečala, kar je predvsem posledica manj ugodnega uskladitvenega mehanizma za minimalne plače,« so zapisali avtorji publikacije. Spremembe v distribuciji plač se odražajo pri potrošnji, saj se močno povečujejo tudi razlike med kvintilnima razredoma najvišje in najnižje potrošnje gospodinjstev. V kvintilnem razredu z najnižjo potrošnjo je bil leta 2006 največji izdatek gospodinjstva izdatek za hrano in stanovanje (skoraj polovico vseh izdatkov), ki pa ga ta gospodinjstva težko še bolj znižajo, saj gre za vsakodnevne potrebe gospodinjstev. V Sloveniji (še) nimamo krovne institucije, ki bi se sistematično ukvarjala s problemom (pre)zadolževanja gospodinjstev in posameznikov, tj. izmerila problem in izdelala program za pomoč prezadolženim kot to poznajo v tujini.

Slovenija po preskrbljenosti s kadri v zdravstvu močno zaostaja za evropskim povprečjem. Število zdravnikov na prebivalca je manjše kot v večini evropskih držav, projekcije kadrovanja pa kažejo, da se bo v naslednjih letih stanje še poslabšalo. V letih 2006 in 2007 se je pospešilo podeljevanje koncesij v mreži javne zdravstvene službe, znatno bolj kot v preteklih letih se je povečalo predvsem število zasebnih zdravnikov specialistov. Za zdravstvo namenimo približno takšen delež BDP kot v povprečju EU, vendar pa je v zadnjih letih delež celotnih izdatkov za zdravstvo v BDP upadal zaradi nizke realne rasti javnih izdatkov za zdravstvo. Hitreje so se povečevali zasebni izdatki, še zlasti neposredni izdatki gospodinjstev.

Zaradi staranja prebivalstva postaja vse pomembnejše zagotavljanje in dostopnost ustrezne dolgotrajne oskrbe za stare. Javna mreža socialnovarstvenih institucij se sicer širi, vendar kljub temu ne dosega potreb. Omejenost in neenakost v dostopu, poleg višje stopnje tveganja revščine starejših, tako ostaja eden ključnih razvojnih problemov tega področja. »Celotni izdatki za dolgotrajno oskrbo se realno povečujejo, javni precej bolj kot zasebni, kar skupaj s precejšnjimi nepokritimi potrebami že nakazuje problem dolgoročne javnofinančne zdržnosti. Obstoječi sistem dolgotrajne oskrbe je zato vse bolj potreben sistemske spremembe,« so še opozorili na Umarju.

Zaradi demografskih sprememb se zmanjšuje tudi število učencev v osnovnih in srednjih šolah. V primerjavi z ostalimi evropskimi državami je vključenost mladih v srednješolsko in terciarno izobraževanje visoka. Vključenost prebivalstva v starosti 25−64 let v razne oblike vseživljenjskega učenja (formalno in neformalno izobraževanje) je višja kot v večini drugih evropskih držav. Vendar pa vključenost v vseživljenjsko izobraževanje s starostjo naglo upada, premajhna pa je tudi vključenost nizko izobraženih v vseživljenjsko izobraževanje.

Dohodkovna neenakost in stopnja tveganja revščine ostajata med nižjimi v EU, zadnja leta pa se poslabšuje položaj enočlanskih gospodinjstev, predvsem starejših oseb, še posebej žensk, brezposelnih, najemnikov in enostarševskih gospodinjstev z vsaj enim vzdrževanim otrokom.

V poglavju Mobilnost je podrobneje analizirana prostorska mobilnost oziroma migracije.

Avtorji ugotavljajo, da je priseljevanje v Slovenijo močno povezano s strukturo in dinamiko gospodarske rasti. Med priseljenci zato prevladujejo moški v starosti od 20–50 let, odseljujejo pa se predvsem mladi. Naravni prirast prebivalstva je negativen in tako število prebivalstva narašča le zaradi pozitivnega migracijskega salda s tujino.

Notranje migracije v Sloveniji so razmeroma šibke in imajo drugačne vzroke kot zunanje. V preteklosti so v Sloveniji prevladovale migracije s podeželja v mesta, pomemben dejavnik za to je v večini regij pomanjkanje ustreznih delovnih mest, predvsem za visoko izobražene. V zadnjem času se je ta tok obrnil in prevladuje krepitev suburbanizacije, k čemur pomembno prispeva stanovanjski trg, ki v zadnjem času povzroča predvsem migracije iz mest v okolico. Iz mest se praviloma odseljujejo mlade družine (ugodnejša cena stanovanj), starejši pa ostanejo v mestu. Vse to vpliva na suburbanizacijo, ki ni usklajena z ustreznim prostorskim načrtovanjem in tako povzroča pritiske na racionalno rabo zemljišč, komunalno opremljenost in povečanje prometa.

Publikacija se zaključuje z izzivi na področju mobilnosti, katerih osrednji cilj je priprava celovite migracijske politike in s tem povezane politike posameznih področij.