Od našega posebnega poročevalca iz Afganistana: Ko ni več potrpljenja, začne umirati upanje

Slabih osem let po strmoglavljenju talibanskega režima se Afganistan nahaja v še enem prelomnem letu. Od leta 2001 so takšnih mejnikov v deželi ob Hindukušu našteli že sedem.

Sodobna nakupovalna središča v Kabulu so namenjena peščici Afganistancev in tujcem, večina ljudi pa komaj preživi zgolj s tujo humanitarno pomočjo.

Avgusta bodo v državi potekale druge predsedniške volitve in volitve za regionalne svete v vseh 34 provincah. Talibani so že napovedali, da jih bodo pričakali z ustreznim pozdravom kalašnikovke. Groženj nekdanjih vladarjev Afganistana tudi na ulicah Kabula, sicer varnostnega milnega mehurčka, ne jemljejo za prazne obljube.

Nepotrebni semaforji

Diplomatska četrt Wazi Akbar Han se je spremenila v pravo varnostno utrdbo. Kontrolne točke, betonske pregrade, zapornice, strelska gnezda in bodeča žica so postali stalni spremljevalec prestolnice. Zaradi njih se diplomatski zbor morda počuti nekoliko varneje, pri navadnih Afganistancih pa tuji gostje v njihovem mestu vse bolj naletijo na odpor namesto dobrodošlice. "Mar te to preseneča?" me vpraša Zahid, ko se skozi gosti kabulski promet in debelo kopreno izpušnih plinov poskušava pripeljati na vzhodni del mesta. "Zaradi vseh teh zapor bova zdaj na drugo stran mesta potrebovala debelo uro. Kabul se zaradi vseh teh novih avtomobilov že tako utaplja v prometnem kaosu."

Komajda izreče besede, naju na rob cestišča prisili civilno oklepno vozilo z vojaškim spremstvom. Če ne bi Zahid še pravočasno v vzvratnem ogledalu zagledal naglo bližajoče se enotonske bele gmote in pohodil plin, bi končala v obcestnem jarku "To so lahko samo Američani. Nihče drug ne vozi tako agresivno in civilnih kombijev ne varuje z dvema džipoma oboroženih varnostnikov," zmrduje Zahid.

"Hej, Zahid, ali prav vidim? Dobili ste semaforje?" presenečeno vprašam ob pogledu na bližajočo se rdečo luč v daljavi.

"Ja, toda nihče jih ne upošteva," odvrne, ko švigne mimo prvega semaforja. "To je Kabul. Takšno investicijo bi si resnično lahko prihranili. Raje ne pomislim, kaj vse bi vlada z vsemi tisočaki, ki so jih porabili za tole čudo, utegnila koristnega storiti za ljudi. So ti semaforji znamenje normalizacije Kabula? Poglej okoli sebe, kaj vidiš?"

"Opazil sem precej novih stavb. Dosti je bilo zgrajenega."

"Oprosti, ne bo držalo. Tale bolnišnica, ki so jo dokončali pred nekaj meseci, je še največji dosežek. Korejci so dali denar," pove in pokaže na ogromno večnadstropno sivorjavo zgradbo.

"Dobili smo tudi prvo veliko nakupovalno središče. Iz marmorja je in tekoče stopnice ima. V njem nakupujejo tujci in tista peščica Kabulčanov, ki delajo za tuje organizacije. Zdaj gradijo še eno," pove s ciničnim nasmeškom na licih. "Ozri se na desno. Tale mošeja je še ena teh pridobitev, ki nam ne polnijo želodcev. Namenjena je šiitom, zgrajena je z iranskim denarjem in večinoma so jo tudi gradili iranski inženirji."

Povsod je bolje kot tukaj

Uradne statistike, s katerimi radi postrežejo predstavniki mednarodne skupnosti v Afganistanu, števila na novo zgrajenih mošej ne zajemajo. Omenjajo pa število asfaltiranih cest (okoli 1000 kilometrov), na novo zgrajenih šol (2000) in bolnišnic (83 odstotkov prebivalstva Afganistana naj bi zdaj uživalo storitve osnovnega zdravstva, medtem ko jih je bilo leta 2001 komaj osem odstotkov). Kako po tridesetih letih vojne hitro in uspešno izpeljati projekt obnove in gradnje države od temeljev, je izziv, v katerem so vsi predstavniki mednarodne skupnosti - med njimi naposled tudi Američani - vsaj teoretično podkovani. Večja varnost pomeni priložnost za razvoj in obnovo, ta pa predstavlja izziv za vzpostavljanje načel dobrega vladanja. Zveni odlično. A zatika se pri prelivanju teorije v prakso.

Ko Mustafi Fasibuli, stažistu medicine s kabulske univerze, po petih letih ponovno sežem v roke, mi hitro zaupa, da od "avgustovskega praznika demokracije" ne pričakuje kaj dosti. "Ne verjamem, da se bo kaj spremenilo, pa naj zmaga kdor koli, zaradi mene lahko spet slavi tudi Karzaj. V sedmih letih, odkar so tujci pri nas, nimajo kaj dosti pokazati. Res imamo zdaj več ur elektrike na dan, res se je povečala ponudba mobilnih operaterjev, toda zaradi tega moja družina ne bo preskrbljena."

Mustafa je predstavnik mlade generacije. Na njeno naklonjenost pri poskusu preoblikovanja miselnosti v državi računajo Američani in celoten Zahod. Toda Mustafa izgublja upanje. "Nisem edini. Veliko bi nas želelo oditi v tujino. Iran, Indija, ZDA, Evropa so vse sprejemljive destinacije. Povsod bi bilo bolje kot tukaj."

Odkar mu je pred dvema letoma umrl oče, mora za mater in svoji mlajši sestri poskrbeti sam. Kot zdravnik bo zaslužil 70 dolarjev na mesec. S takšnim prihodkom družine ne bo pripeljal čez mesec. Razmislek o poroki, ki je v teh krajih precejšen strošek, se je odmaknil v daljno prihodnost. "Imel sem jasen načrt. Ko zaključim šolanje in dobim službo, sem si nameraval ustvariti družino. Zdaj razmišljam, da bi poklic zdravnika obesil na klin, študiral še kakšno leto in diplomiral iz ekonomije. Na tem področju bi morda imel več možnosti." Ali bo pokopal največjo željo svojega očeta, da bi njegov sin nekoč postal zdravnik, se še ni odločil.

Tako kot mnogi mladi izobraženci v Kabulu, ki so vešči tujih jezikov, Mustafa družinski proračun polni z občasnim poučevanjem angleščine, prevajanjem in delom za različne mednarodne nevladne organizacije.

Karzaj ima 42 tekmecev

Registracija predsedniških kandidatov se je končala prejšnji teden. Najmanj 43 mož in dve ženski se bodo potegovali za najvišji položaj v državi. Čeprav se bo volilna kampanja začela šele čez mesec dni, je v Kabulu mogoče opaziti številne nove plakate Hamida Karzaja. Kar čudežno so zamenjali nekoč po celem mestu nalepljene slike nekdanjega tadžiškega poveljnika Severnega zavezništva Šaha Ahmeda Masuda.

"Je Karzaj že zmagovalec?" vprašam Zahida in Mustafo.

"Res si je Karzaj izbral dobra podpredsedniška kandidata. Tadžik Mohamed Fahim, nekdanji pomočnik Masuda, in voditelj Hazarov Karim Halili mu lahko poleg lastnih glasov iz paštunske skupnosti zagotovita glasove precejšnjega števila prebivalstva. Toda Karzaju mnogi zamerijo, da je država še vedno na psu. Spet drugi v njem vidijo edino upanje, da se bo vendarle kaj premaknilo," pravi Mustafa. "Veš, mi Afganistanci smo malce čuden narod. Velikokrat nekdanje predsednike spoštujemo šele, ko so pod rušo."

Ali bo Karzaju uspela izvolitev v prvem krogu tako kot pred petimi leti, je tokrat povsem odprto. Najresnejši izzivalec Karzaja naj bi bil nekdanji zunanji minister Abdulah Abdulah, sicer Tadžik po etnični pripadnosti. V večinoma paštunski državi bi bila njegova izvolitev svojevrsten mali čudež.