To je v končnem revizijskem poročilu, ki naj bi luč javnosti ugledalo prihodnji teden, ugotovilo računsko sodišče. Slednje je konec januarja spisalo predlog poročila o pravilnosti postopkov pri gradnji predora Šentvid, ki smo ga pridobili v uredništvu Dnevnika, in nanj prejelo več ugovorov, ki so jih poslale odgovorne osebe z obeh ministrstev in Darsa.

Računsko sodišče je ugotovilo, da sta obe pristojni ministrstvi v zgodbi o Šentvidu ravnali v "pomembnem neskladju s predpisi". Oba vladna resorja sta - povedano preprosteje - dovolila, da sta gradnja in širitev projekta Šentvid krepko prehitevala zakonodajo in dokumentacijo. Medtem ko je Dars po odločitvi o gradnji polnega priključka predora na Celovško cesto v Ljubljani navzgor že "popravil" vrednost investicijskega programa, je ministrstvo za promet lokacijski načrt za polni priključek šele pripravljalo.

Vse to je vodilo v (neupravičeno) podražitev predora. Ker investicijska dokumentacija ni bila usklajena s projektno, Dars vrednosti polnega priključka ni mogel realno oceniti. Še več, po mnenju revizorjev Dars zaradi tega sploh nikoli ni dokazal upravičenosti nadgradnje polovičnega v polni priključek. Ta je skupaj z razširitvijo predora v tripasovnega projekt podražila s 70 na 108,5 milijona evrov.

Za to je, tako revizorji, odgovorno ministrstvo za promet, ki bi moralo pregledati skladnost novelacije investicijskega programa s predpisi in preveriti pravilnost izračunanih kazalnikov. Na Darsu so namreč učinke nadgradnje priključka preverjali z dvema programskima orodjema, pri čemer so zaupali le tistemu, ki je izračunalo pozitivne učinke. Vse skupaj je potekalo pod pomanjkljivim nadzorom ministrstva za promet, ki od Darsa med gradnjo Šentvida ni zahtevalo kopij pogodb z izvajalci, dodatkov in dokumentacije.

Pri delu ministrstva za okolje in prostor so revizorji opozorili na dve veliki nepravilnosti. Prvič, za razširitev predora in gradnjo kavern je junija 2005 izdalo gradbeno dovoljenje, čeprav je bil takrat v veljavi še državni lokacijski načrt (DLN), ki je predvideval zgolj polovični priključek na Celovško cesto. Utemeljitev ministrstva, da je bilo dovoljenje izdano v okviru dopustnih toleranc omenjenega načrta, so revizorji zavrnili.

In drugič, prav z izdajo gradbenega dovoljenja je omogočilo, da sta SCT in Primorje začela gradnjo razširjenega predora še pred spremembo DLN. S tem sta po mnenju revizorjev "omejila pravice" zastopnikom nosilcev urejanja prostora in lokalni skupnosti, ki na že začeto gradnjo ni več mogla vplivati.

Najdaljši seznam kršitev so revizorji "prihranili" trem upravam Darsa. Tako je ekipa Rajka Siročiča po ugotovitvah računskega sodišča novembra 2006 sporazum o izvajanju medsebojnih obveznosti s SCT sklenila v nasprotju z zakonom o javnem naročanju. V skladu z njim SCT Darsu ni zaračunal popusta pri razširitvi leve cevi, kar naj bi pogodbeno vrednost Šentvida povečalo za 8,3 milijona evrov.

Prav tako naj bi takratna uprava Darsa prekršila zakon, ker je junija 2007 z aneksom priznala SCT 9,5 milijona evrov dodatnih stroškov pri izkopu zaradi zahtevnejše geološke zgradbe, potrdila domnevno napovedanih milijon evrov stroškov zaradi "nespremenjenih okoliščin" ter oddajala dodatna dela brez pogajanj.