Vsi smo na neki način hendikepirani

Maja Martina Merljak: Zanimivo je na primer, da kar nekaj ljudi misli, da invalidi drugače čustvujejo, čeprav nihče ne zna razložiti, kaj to sploh pomeni. Če mene vprašate, smo vsi na neki način hendikepirani, sicer morda ne telesno, vendar če ne drugače, z lastnimi frustracijami. 

Oglas

Ob pesmi, ki jo na koncu izvaja Maja Martina Merljak, igralka in vodja projekta, pa se nemara zgodi najbolj nenavadna zadeva. Medtem ko igralci na odru razpoloženo migetajo v svojih vozičkih, človeka kar zasrbijo pete v težnji, da bi se jim tudi pridružil. Vse nevidne ograje, ki sicer med "nami" in "njimi" v družbi obstajajo permanentno, se tako v trenutku podrejo. V glave pa se vrnejo že naslednji trenutek, ko se zavemo, da nimamo poguma, da bi poslušali lasten impulz. Identifikacijski trip brez sleherne patetike.

Kako se je porodila ideja za projekt?

Društvo študentov invalidov me je povabilo, da bi za njih vodila igralski krožek. Tako sem jih najprej dve leti učila igro, brez razmišljanja o kakršni koli predstavi. Učenje igre je potekalo na način, da sem eklektično uporabila različne igralske metode in tehnike. Moram priznati, da sem na začetku občutila popolnoma človeško zadrego, kako naj do njih sploh pristopim. Morala sem si tudi izmisliti ter njihovim sposobnostim in potrebam prilagoditi že povsem osnovne vaje, na primer za sproščanje. Potem so bile tu še vaje govora in dikcije ter meditacija. O predstavi smo aktivneje začeli razmišljati kakšne pol leta pred junijsko premiero. Eno največjih spoznanj, ki sem ga doživela pri delu z njimi, pa je bila ugotovitev, da niso prav v ničemer drugačni od preostale populacije. Zanimivo je na primer, da kar nekaj ljudi namreč misli, da invalidi drugače čustvujejo, čeprav nihče ne zna razložiti, kaj to sploh pomeni. Če mene vprašate, smo vsi na neki način hendikepirani, sicer morda ne telesno, vendar če ne drugače, z lastnimi frustracijami.

So vse zgodbe, ki jih vidimo v predstavi, resnične?

Prav vse povedane zgodbe so njihove in resnične, le da v igranih filmčkih antagoniste igrajo profesionalni igralci. Treba pa je poudariti, da predstava izpade tudi nekako izobraževalno, čeprav ni bila ustvarjena s tem namenom. Predstava je narejena do te mere resno in profesionalno, da je primerljiva s sleherno gledališko predstavo. Najbolj ključna posledica predstave pa se mi zdi dejstvo, da se dotakne slehernega posameznika. Ne vem sicer, zakaj, vendar je treba poudariti tudi, da je v primeru, če gre za invalide, v gledališče težko dobiti občinstvo, saj je to večinoma prepričano, da gre pri vsem skupaj bolj za neko humanitarno dejavnost. Včasih pa je med ljudmi močno prisotno tudi mišljenje, da so invalidi naredili predstavo za "svoje", se pravi za druge invalide.

Kako je prišlo do vključitve v projekt svetovno priznanega profesionalnega gibalca in koreografa Braneta Potočana? Njegovo "lebdenje" na zavesi ob poslušanju besedila nekega pisma deluje naravnost hipnotično.

Izpovedno ljubezensko pismo, ki ga prebiram ob koncu predstave, medtem ko se Potočan spušča, pleše in lebdi po odrski zavesi, je v bistvu izpoved pobudnice projekta, katere življenje je tragično ugasnilo le 14 dni pred premiero. Nisem povsem prepričana, ali zadeva tudi izzveni tako, da gre za njeno pismo, vendar sem se sama s tem zelo ukvarjala in tudi z dilemo, do katere mere v projekt sploh vključiti njeno smrt. Na koncu je v predstavi ostal naš poklon, brez kakršnih koli letnic in eksplicitnega nakazovanja. V prvi vrsti je bilo tu pismo, se pravi njena zgodba, za katero se je že v samem začetku odločila, da jo želi kot del scenarija. Vse je ostalo, kot je, le da sem namesto nje njeno zgodbo povedala jaz, Potočan pa jo je z lastno koreografijo dopolnil. V interpretaciji pisma sem iskala njegovo esenco in občutke, v katerih je bilo to napisano. Gibalec, kot je Potočan, je to esenco lahko "uprizoril". Ko gledam ta prizor... resnično prekrasno.

Posrečena je tudi dramaturgija, saj ves čas nihamo med prijetnimi in neprijetnimi izkušnjami invalidov, s čimer se predstava izogne sleherni patetiki.

Res je, to je zelo pomembno. Povsod, kjer smo imeli opraviti z besedilom, ki bi potencialno lahko delovalo patetično, če bi ga izgovarjali s pretiranim zanosom ali težo, sem dala napotek, naj se ga lotijo nevtralno. Predvsem zato, ker je bilo kdaj v njihovih zgodbah ravnanje okolice morda grobo, a zaradi strahu, ki veje iz tega dejanja in distance ter samoironije, ki jo gojijo akterji v predstavi, večkrat v bistvu smešno. Prostora za patetiko tako niti ni bilo. Zdi se mi, da v slovenskem prostoru pogosto podcenjujemo občinstvo, ki je seveda sposobno tudi samo poiskati ustrezen kontekst za določeno situacijo. Zato je najbolje informacijo podati jedrnato in čim bolj enostavno.