Adijo, socialna država!

Nova socialna zakonodaja je z januarjem letos zaživela v praksi, a namesto otroške radosti zaradi nje že sivijo glave. Vlada v odstopu je v jeseni, ne glede na proteste strokovnjakov in civilne družbe, zelo vztrajala, da se sprejme nova socialna zakonodaja (zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) ter zakon o socialnovarstvenih prejemkih). Sprejeli so jo in dolge kolone so se potem že decembra vile proti centrom za socialno delo (CSD), saj je bilo treba nekatere pravice (subvencije za otroške dodatke in vrtce) urediti vnaprej. V tem času so prejeli kar 100.000 vlog za socialne prejemke, a kaj, ko jih niso mogli vnesti v sistem, ker ta preprosto še ni deloval (in povzroča težave še naprej). Ob vseh porodnih krčih se zdi, da bo zakon "živel" kvečjemu kakšno leto, saj nekateri že opozarjajo na negativne posledice, ki bodo morale strezniti tudi predlagatelja, torej vlado oziroma ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Če prej ne, po bilanci letošnjega proračunskega leta.

Foto: Thinkstock

Enotna vstopna točka za nadzor

S tako imenovano enotno vstopno točko bo zdaj država z enega mesta, torej s CSD, urejala vse socialnovarstvene pravice oziroma socialne transferje za posameznika, s čimer naj bi oklestila birokracijo in zmanjšala možnost zlorab socialnih pravic. Pred šestimi leti se je zdela ta ideja zelo aktualna, le da so jo želeli izpeljati skozi korekcijo posameznih področnih zakonov in predvsem postopoma. Po letu 2008 sta se trg dela in ekonomska moč države precej spremenila. Predlog zakona kot tak ni več ustrezal, strokovnjaki so na to opozarjali, vlada pa je vztrajala.

Zdaj imamo zakon, recimo mu "interventni", ki mu očitajo mnogo stvari: izvaja se prepočasi in zato bodo morda potrebni dodatni interventni ukrepi, podcenili so število uporabnikov, nezadovoljni so prejemniki socialnih transferjev, zaposleni v centrih za socialno delo so preobremenjeni, hkrati pa kanal za stresanje gneva uporabnikov, zakon naj bi grešil v konceptualnih načelih, predvsem pa bo državo stal mnogo več, kot so najprej izračunali. Predlog zakonodaje je sicer predvidel povečanje socialnih transferjev, v času sprejemanja zakona naj bi znašali 711 milijonov evrov, a so že kmalu ugotovili, da bo teh stroškov za 723 milijonov evrov. Če je denimo država pričakovala 80.000 vlog, dobila pa jih je 130.000, je zelo verjetno, da je zmota v izračunu izrazita.

"Prav ob tej zakonodaji se je manipuliralo z javnim mnenjem in krepilo razprave o tem, kdo naj si nekaj zasluži in kdo ne, s čimer so pozornost javnosti preusmerili z mnogo bolj pomembnih vprašanj," meni mag. Romana Zidar, asistentka na Fakulteti za socialno delo. "Podporniki zakonodaje so prepričani, da ljudje socialno državo izkoriščajo, prepričani so, da bi morali za svoje upokojene starše, ki prejemajo varstveni dodatek, poskrbeti njihovi otroci, ki bodo tako ali tako dedovali njihove nepremičnine. Pozabljajo le, da v večini primerov ne gre za tehnično vprašanje lastništva, temveč za zgodbe mnogih ljudi, ki jih bo ta zakonodaja potisnila v začarani krog revščine, ki bo edina trajna dediščina otrok revnih staršev."