Podjetja razpadajo tudi zaradi nadzornikov

Ob zadnjih dogodkih v Vegradu je bil velenjski sindikalist Srečko Čater dovolj zgovoren: "Če bi država imela resnični interes, ima dovolj instrumentov, s katerimi lahko poseže v reševanje tega primera." Podobno je za enega izmed slovenskih časopisov konec prejšnjega tedna izjavila gospodarska ministrica Darja Radić: "V zakonu o gospodarskih družbah, v stečajni zakonodaji in v kazenskem zakoniku je jasno opredeljeno, kakšne so odgovornosti nadzornikov in uprave, predvidene so tudi odškodninske tožbe, a pri uporabi teh zakonskih členov nimamo sodne prakse."

Nadzorništvo v resnici pomeni odnose med lastniki podjetja (delničarji), upravo in nadzorniki v dveh sistemih. Enotirni sistem upravljanja združuje v upravnem odboru podjetja izvršne in neizvršne direktorje in ti imajo več skupnega dela in več odgovornosti. Dvotirni sistem, kakršnega poznamo pri nas, pa ima ločena organa - upravo in nadzorni svet. Nadzorniki nadzirajo poslovanje in ne smejo posegati v vodenje. Kakšno je upravljanje družbe, pa je odsev vloge vseh treh: lastnikov, uprave in nadzornikov. Vloga vseh treh se pozna tudi pri, lahko zapišemo, aferah z upravami in nadzorniki, ki so povzročili veliko škode.

Prav zaradi neodgovornega dela nadzornikov namreč mnoga podjetja propadajo, delničarji izgubijo premoženje in upniki ne dobijo svojega denarja. Hilda Tovšak je zadnji, najbolj kričeči primer njenega neodgovornega dela kot posredne večinske lastnice Vegrada in njenih nadzornikov. Malo pred Vegradom se je sesul Prevent Global, o primeru Igorja Bavčarja iz Istrabenza bo sodišče še razpravljalo, prav tako o nekdanjem prvem možu Pivovarne Laško, Bošku Šrotu. V Luki Koper ugotavljajo, kako zaradi spornih poslov tožiti nekdanjo upravo Roberta Časarja in nadzornike, podobno se bo morda pripetilo v Intereuropi, kjer je nekdanji predsednik Andrej Lovšin ob pomoči nadzornikov povzročil veliko škodo. Že leta čakamo na razplet tožbe v Zavarovalnici Triglav proti nekdanji predsednici uprave Nadi Klemenčič in nekdanjemu prvemu nadzorniku Milanu Maroltu. Tu je še Hit pa še kakšno podjetje, kjer so primeri skoraj zastarali.

Eni vedno vzniknejo kje drugje

In predvsem se nikomur ne pripeti nič! Ali nadzorniki sploh "resno" nadzirajo uprave, je vprašanje, ki si ga postavljajo mnogi. Mag. Irena Prijović, generalna sekretarka Združenja nadzornikov Slovenije, neprofitne in nevladne organizacije, ki povezuje člane nadzornih svetov in upravnih odborov, na ta problem opozarja že nekaj časa:

"Ko se je začela privatizacija, smo imeli direktorje družb še iz prejšnjega sistema in zato posledično močne uprave, nadzorniki so bili nekaj novega in na ta mesta so prišli tisti upravam všečni. Kasneje se je korporativno upravljanje iz močnih uprav spremenilo v lastniško kontrolirane družbe in vloga nadzornikov se je spremenila. Za dober sistem korporativnega upravljanja v državi potrebujemo 30 milijonov ljudi za dovolj velik nabor neodvisnih strokovnjakov in ne dva, kolikor nas je. Slovenski prostor je zelo majhen, zato je zelo pomembna transparentnost posameznih povezav, ker se skoraj vsi med seboj poznamo. Nadzorniki bi morali takšna nasprotja interesov razkrivati, delovati v skladu z zakonodajo in dobro prakso, drugo, kar je pomembno, pa je vrednostni sistem poslovnega okolja. Zakonsko je zapisano, da morajo nadzorniki delovati v dobro družbe in ščititi njene interese ter temu podrediti posamične interese. Kot družba smo še daleč na primer od Velike Britanije. Pri njih velja, da če je nekaj zapisano v priporočila dobre prakse upravljanja (kodeks), se to v 99 odstotkih spoštuje. Govorimo o splošni kulturi, poslovni etiki in kulturi vrednot, pri čemer nespoštovanje dobre prakse pomeni, da te družba izloči. Pri nas je zelo težko zahtevati spoštovanje višjih standardov, ki opredeljujejo dobro prakso, če niti kršenje zakonov ni ustrezno sankcionirano. Sodni procesi so dolgotrajni, obtožnice tudi poniknejo, posamezniki, na katere se nanaša, pa vzniknejo drugje."

Ob zadnjih aferah je veliko vprašanj o odgovornosti nadzornikov, ki so odgovorni s svojim premoženjem. Zakaj niso tudi praktično?

"Interes vsakega podjetja je, da zavaruje odgovornost uprave in nadzornega sveta pred sprejemanjem napačnih odločitev. Če pride do večje škode za podjetje, se pri zavarovalnici sproži odškodninski zahtevek in podjetje je poplačano iz zavarovalne police. Odškodninski zahtevek lahko na podlagi revizij določenih poslov vloži nov nadzorni svet, ki zahteva odškodninsko odgovornost prejšnje uprave ali nadzornega sveta. Zahtevek lahko vloži seveda tudi delničar družbe, tudi manjšinski lastnik, ki presodi, da mu je nastala škoda. Veliko primerov se je pojavilo v medijih in čeprav med ljudmi velja prepričanje, da se nič ne dogaja, je resnica drugačna. Država je preko Kada lastnik v nekaterih družbah, kjer so po reviziji posameznih poslov vložili odškodninske tožbe proti upravam. Iz zavarovalniških krogov je slišati, da se v mnogih primerih tožbe končajo z zunajsodno poravnavo. Zavarovalnice so ali izplačale zavarovanje ali pa so se odškodninski zahtevki umaknili. Številni primeri zato niso prišli do sodišča, zato sodne prakse še nimamo."

Očitno je vseeno, ali nadzorniki delajo dobro ali slabo.

"Ni vseeno. Nastale so nove globalne okoliščine. Še pred časom se ni nihče razburjal zaradi visokih nagrad menedžerjem, zdaj pa so družbeno nesprejemljive. Živeli smo v konjukturi in sleherni od primerov zahteva presojo o sprejemanju odločitev v okoliščinah, kakršne so bile takrat, ne danes. Danes vsi iščejo krivca, v resnici pa gre za sistem, kjer niso vloge igrale samo uprave, nadzorniki, tu so še revizorji in regulatorji, ki varujejo trg kapitala, ter drugi deležniki."

Preveč je ljubiteljskih nadzornikov

Strokovnost, s celovitostjo poslovnega znanja za nadzor nad poslovanjem družb, kultura poslovanja z uveljavljanjem visokih standardov etičnosti v poslovni kulturi, neodvisnost in nepristranskost odločanja in izvajanja funkcije, odprtost za pripravljenost za sodelovanje ter navezovanje stikov v okviru poslanstva, sporazumevanje z obvladovanjem komunikacijskih veščin z različnimi javnostmi bi morale biti osnovne vrednote nadzornikov. Teoretično, seveda, kajti v praksi je povsem drugače. Dr. Borut Bratina, profesor na mariborski ekonomski fakulteti in dober poznavalec gospodarskega prava, ki je tudi član nadzornega sveta Banke Koper, zelo slabo ocenjuje strokovnost članov nadzornih svetov v Sloveniji:

"Na splošno lahko rečemo, da je korporacijski nadzor s strani nadzornih svetov v Sloveniji slab. To potrjujejo tudi mednarodne analize konkurenčnosti Slovenije, kjer smo se zelo slabo odrezali prav pri vprašanju delovanja nadzornih svetov. V vsakodnevni (korporacijski) praksi dogodki potrjujejo to splošno oceno o slabem delovanju nadzornih svetov. Vi sicer sprašujete o strokovnosti članov nadzornih svetov. Ker v Sloveniji še nimamo ‚poklicnih’ nadzornikov, so člani nadzornih svetov v tem smislu ‚amaterji’. Prav gotovo strokovnost članov nadzornih svetov ni ‚vprašanje dobre volje’, temveč je to (strokovnost namreč) lahko le posledica ustreznega izobraževanja, ustreznih izkušenj in ustreznih osebnostnih lastnosti (kompetenc). V Sloveniji obstajajo vrhunski nadzorniki, jih je pa malo. Praksa zmanjševanja in omejevanja plačil za nadzornike prav gotovo ne pripomore k dvigu strokovnosti članov nadzornih svetov. Z omejevanjem in zniževanjem plačil nadzornikom dosežemo negativno selekcijo med kandidati za člane nadzornih svetov in tako bo članstvo v nadzornih svetih še nadalje ‚ljubiteljska dejavnost - amaterizem’ in ne resna profesionalna dejavnost."

Nadzorni sveti v Sloveniji očitno niso odigrali vloge, ki bi jo morali in so jo nekateri pričakovali. Kdo je kriv za to?

Več v tiskani izdaji!