Biseri in blato človekoljubne pomoči

Možni odgovori so trije:

- ja, verjamem, da bo pomoč prišla v prave roke,

- ja, a dvomim, da jo bodo kdaj dobili pomoči potrebni,

- ne, podarjeni prispevki bodo končali v žepih bogatih.

Sprašujemo vas še mi: kaj bi odgovorili?

Kam gre naš denar?

Vprašanje v Mladini je bilo dobro zastavljeno in brez meglic. Dotaknilo se je osnovnih zadreg, ki spremljajo vsako človekoljubno pomoč: bo denar, ki ga večina prispeva iz sočutja in v želji, da bo vsaj kapljica v morju neskončnih potreb, res prišel v roke pravim ljudem ali pa se ga bodo med potjo lotili jastrebi od političnega vrha do lopovskega dna?

V petek zvečer je bil dvom daleč najbolj prepričljiv. 54 odstotkov sodelujočih v anketi se je odločilo za tretji odgovor, 23 odstotkov jih je prispevalo za pomoč in pri tem dvomilo, da bodo prispevek dobili pomoči potrebni, 23 odstotkov jih je verjelo, da njihov prispevek ne bo nikamor zašel. Vseh glasov je bilo 405. V soboto zvečer je bila sprememba malenkostna in komaj omembe vredna, dvom pa globoko prevladujoč: tretji odgovor je kliknilo 52 odstotkov sodelujočih, ki jih je bilo že 652. Čeprav je črv dvoma rovaril po možganih, je pomoč prispevalo 27 odstotkov sodelujočih. Prepričanih, da denar ne bo nikamor zablodil in so ga zato tudi prispevali, je bilo 21 odstotkov.

Toda v povprečju gledano Slovenci še vedno nismo brezčutna in tako mrtvoudna bitja, da nam obup in nemoč žrtev ne bi segla do srca. V četrtek je Dnevnik objavil, da so tri največje človekoljubne organizacije, Unicef, Karitas in Rdeči križ, za žrtve potresa na Haitiju skupaj zbrale 375.000 evrov. V petek je bil znesek že višji. Samo Unicef je prispevke od 218.000 povečal na 268.000 evrov. Denar pa so še prispevali. Čez tri dni, v ponedeljek, je bilo na računu Unicefa že 319.000 evrov, Karitasa 135.000 evrov in Rdečega križa 56.000 evrov. Hvala bogu, kajti mrtvaški ples na Haitiju se nadaljuje. A ne samo ta. Spet imajo taktirko v rokah razni dobičkarji, mešetarji, lažni humanitarci in misijonarji kvazi verskih sekt, ki so se prikradli na otok, ko se je umiril, in so zaslutili, da se bo dalo z njega kaj potegniti za svojo korist.

Haiti marsikaj od tega že pozna iz časov, ko ga še ni prizadel potres, eden sedmih najbolj katastrofalnih v zgodovini človeštva in najmočnejši v zadnjih 200 letih. Zaradi barve kože večinskega prebivalstva najbolj črni otok na vsej ameriški celini je skoraj trideset let trpel pod krvavo diktaturo Francoisa Duvaliera, sicer zdravnika, znanega z imenom Papa Doc, po njegovi smrti pa pod njegovim sinom, ki je nasledil tudi vzdevek in so mu rekli Baby Doc. Oba sta bila mojstra plenjenja človekoljubne in razvojne pomoči, saj je levji delež pristal v njunih žepih. Podobnih zgodb je še veliko.

Trgovina z otroki

Komu v tej nagnusni igri, ki menja le kraj in čas, sploh zaupati in zakaj vsako človekoljubno pomoč, brez katere bi sicer v nekaterih predelih sveta šteli le okostnjake, spremlja senca dvoma? Zakaj se na vsako prizorišče največje človeške stiske, groze in trpljenja pod plaščem človekoljubja in pomoči prikradejo tolpe prevarantov kot pijavke, željne človeške krvi?

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)

Z očmi novinarke

Prva slika: zalivska vojna, lačni, prezebli in onemogli begunci, ki so čez visoke zasnežene planote pribežali v Iran: človekoljubne organizacije so kar tekmovale, katera se bo bolj izkazala, kaj vse je naredila. Resnica je bila bolj piškava: v hladnih nočeh so begunci prezebali v šotorih brez dna, dodatno izčrpani zaradi plesnivih konzerv s hrano z davno pretečenim rokom uporabnosti.Druga slika: posledice cunamija, Šrilanka, ko je morje še vedno naplavljalo žrtve na obalo: človekoljubne organizacije so s ponosom dodajale državne zastavice v zasilna šotorišča ljudi, ki so jim siloviti valovi odnesli domove. Vse z namenom: pokazati prisotnost, ko se bo delila pravica delitve rajske obale za nove hotele in turistične bisere.Tretja slika: vzhodni Čad in Darfur leta 2008: večja ko je bila oddaljenost od mest, manj je bilo belopoltih človekoljubnih delavcev, ki so življenje v neznosno natrpanih begunskih taboriščih prepuščali domačim humanitarcem. Hkrati so bila večja mesta preprežena s kvazičlovekoljubnimi delavci bogve katere organizacije, v imenu katere so črpali denar dobronamernih ljudi. Med begunci ob meji z Darfurjem ni bilo nikogar od njih. Četrta slika: Ali Addeh, taborišče somalskih beguncev, večinoma iz krvavega Mogadiša, 2009: podhranjeni begunci, dolge mesece brez listka sveže zelenjave, v puščavi z golim kamenjem in peskom, primanjkuje 3000 šotorov, hrane, zdravil. V času, ko so največja mesta sveta že ugibala, kateremu bo uspelo spustiti v nebo bolj pisane in svetleče rakete

Slovenski prispevek za Haiti

Katastrofa, ki je doletela nesrečni Haiti, je segla do srca mnogih Slovencev, ki so do ponedeljka, 1. februarja, na račune treh največjih človekoljubnih organizacij prispevali več kot pol milijona evrov, v podrobnosti pa takole:Unicef - 319.635 evrov, kar je prispevek 14.350 posameznikov,Karitas - 135.592 evrov,Rdeči križ Slovenije - 56.720 evrov, kar je prispevek 878 posameznikov.Že kratek pogled dogajanja pove, da se daleč največ prispevkov zbira na računu Unicefa za pomoč otrokom. Res je, da tragedije otrok najbolj zdramijo vest ljudi in željo po pomoči, res pa je tudi, da vsaka zdraha, vsak finančni škandal, izigravanje in nepreglednost poslovanja pušča dolgotrajne sledi. Tu najbrž tudi tiči odgovor, zakaj se na Rdečem križu Slovenije zbere najmanj denarja.