Sami "prijatelji"

Aha, stres, ranljiv organizem?

"No ja, saj še kar gre. Kolikor mi le čas dopušča, greva z ženo na sprehod po Barju, v soboto sva kosila že previsoko travo na vrtu, izkopala kifeljčarja, pobrala grah, porezala artičoke…"

Na vrtu? Menda ne mislite onega veleposestva v Istri?

"Aha, ste brali. Najprej ustrelijo, potem vprašajo, to je taka metoda. To zemljo sem kupil na javnem razpisu od agencije, ki jo je v imenu hrvaškega lastnika, ki jo je podedoval, zaman prodajala kar nekaj let. Drugega kupca ni bilo. Verjetno prevelik obseg, robidova džungla z ruševino, zaraščen gozd, kmetijsko zemljišče, ki ni zazidljivo in zato nihče ni izkoristil predkupne pravice. Tudi občina ne."

Soglasja pa vam kljub temu ni dala, izkoristili ste politične zveze…

"Ja, res imam srečo, da imam vsepovsod same ‚prijatelje’. Dajte no, še malo, pa se bom moral opravičevati, ker diham. Soglasja za nakup levo obarvana občina najprej res ni dala, ker da predaleč stanujem in zemlje ne bom mogel vestno obdelovati. Zemlje, ki dotlej desetletja popolnoma zapuščena in zanemarjena ni nikogar motila. Tudi zato zdaj toliko hodimo tja, da je vestno…"

In izkoristili ste politične zveze.

"Kajpak, v uradni pritožbi je kmetijsko ministrstvo ugotovilo nezakonitost tako utemeljenega nesoglasja in šele potem je občina dovolila nakup. Ministrstvo je vodil Ciril Smrkolj. Najbrž znana politična zveza LDS. Bodimo resni."

Pa bomo! K vam namreč nismo prišli poslušat kmetijskih nasvetov, ampak zato da nam uredite malo boljše plače.

"Prosim? Sem vas prav razumel?"

Sprevržena logika

Ste, te dni spet prebiramo, kako obvladujete Dnevnik, pa poskušamo.

"Le dajte, a pri kom drugem. Smo pač oboji kolateralne žrtve Janševega poenostavljenega pogleda na svet. Mož je imel dva strateška cilja: osvojiti gospodarstvo in si podrediti medije. Dolgotrajno, kot je zapisala takrat še njegova Adrijana Starina Kosem. Z obojim naj bi si, tudi dolgoročno, zagotovil oblast.

Prišlo je do one zloglasne kupčije, njegovi tedanji prijatelji poceni do velikanskega premoženja, pri Delu mu je za nekaj časa uspelo, pri Dnevniku pa kljub grožnjam in trdovratnim poskusom menda ne.

Od tu ta nemočni bes, ta sprevržena logika, da svet sestoji le iz sovražnikov in zaveznikov. Vmes ni ničesar, tudi civilne družbe ali neodvisnih medijev ne. Pa saj človek niti sodb ustavnega sodišča ne spusti iz okvirja strankarskih delitev, kaj šele medija, ki mu ni pogodu. Takšna berluskonizacija je sicer prozorna, a zato nič manj uničujoča za naš prostor."

Prav ta Dnevnik je pred evropskimi volitvami opravil anketo, po kateri dobra polovica meni, da morate zaradi zadnjih dogodkov odstopiti.

"Če pogledamo vsa križanja, strankarske opredelitve anketirancev, vse te orkestrirane napade, je rezultat še presenetljivo dober. Za obrambo je bilo kaj malo priložnosti. Na nacionalki za odgovor na dokazljive laži nisem dobil priložnosti skoraj teden dni. A ljudje vendarle ne verjamejo prav vsemu, kar jim servirajo."

"Objektivno na strani razrednega sovražnika." Poznate ta čudni konstrukt?

"Poznam, uporabljali so ga v stalinističnih procesih, če je nekdo sicer delal prav ali govoril resnico, toda…"

Zdaj ga sami okušate oziroma predstavljate. Če ne odstopite, bo vsaka vaša izjava uporabljena, zlorabljena, kar naprej vam bo ta afera letela v glavo. Še tako dobronamerna in obče koristna poteza bo pospremljena s tem, da ste se pač takrat zlagali.

"To je res začarani krog in zato je moja dilema, kako ravnati, še odprta. Če bi šlo zgolj za osebno odločitev, bi bilo lahko in hitro. Toda s prenagljeno potezo nočem onemogočiti vsem drugim, da temeljito pretehtajo vse posledice in prihodnja ravnanja."

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)