Pod plazom kamenja

Nihče ne ve, kdaj bodo Sakineh Ashtiani kamenjali. Morda danes, morda jutri ali pa šele čez eno leto. Ko bo prišel pravi čas za iransko pravosodje, tedaj bodo 43-letno Iranko do prsi zakopali v zemljo, glavo pa pokrili s prtom in jo toliko časa obmetavali s kamenjem, dokler ne bo umrla.

V Tabrisu, milijonskem mestu zahodno od Teherana in bližje azerbajdžanski meji, sedi Sakineh Ashtiani v zaporu za zakonolomce in čaka na ta trenutek. "Vse to se je zgodilo, ker sem ženska. V tej državi lahko z ženskami počno, kar jih je volja. Zakonolom je tukaj hujši zločin kot umor, zato ker živim v državi, v kateri ženske nimajo pravice, da se ločijo od moža, in kjer so ženske oropane vseh temeljnih pravic." Tako je Bianca Jagger v Berlinu citirala obsojenko. Na poziv Cinema for Peace Fundation je ta aktivistka za človekove pravice prišla v Nemčijo in obenem z nemško vlado ter obsojenkinim odvetnikom Mohamedom Mostafajem protestirala zoper njeno usmrtitev.

Svet je proti kamenjanju

Že tedne dolgo zaposluje ta primer vlade in človekoljubne organizacije po svetu. Že dolgo je tega, ko je Ashtiani postala ikona v svetovnem boju proti kamenjanju. Za njeno brezpravnost in mučenje, ki ga je prestajala, ko je zašla v mlinska kolesa iranskega pravosodja, je javnost izvedela šele potem, ko so se zanjo zavzeli njeni otroci. Njihovo pismo je dokaz o dejavnosti nedoumljivega pravosodja v Iranu. Leta 2005 je Ashtianin mož umrl v nenavadnih okoliščinah. Leta 2006 so jo zaradi zunajzakonskih odnosov z dvema moškima obsodili na 99 udarcev z bičem. Jeseni istega leta je bilo slišati, da je bil njen mož umorjen, kot storilca pa so obsodili njegovega bratranca. Ashtiani je kot sostorilka dobila deset let zapora. Ker njena otroka nista obtoževala očetovega bratranca, so mu smrtno kazen spremenili v desetletni zapor.

Ashtianine zunajzakonske stike so na novo ocenili. Ni šlo samo za prepovedane odnose, temveč je prišlo tudi do "sene", spolnosti. Ashtiani je protestirala, nakar so se odločili za nekakšno posebnost v iranskem pravosodju. Pet sodnikov je menilo, da je bila Ashtiani obsojena na podlagi domnev, dva sodnika sta jo spoznala za nedolžno, trije pa za krivo. Njena usoda je bila s tem zapečatena. To je Ashtiani doumela šele, ko so jo pripeljali nazaj v zapor. Ni razumela arabskega izraza za kamenjanje.

Od tedaj je usoda Sakineh Ashtiani znana. Njene slike krožijo po svetu, 190.000 ljudi pa je podpisalo poziv iranske pisateljice Azar Nafisi proti usmrtitvi v Iranu. Vedno več ljudi protestira proti kamenjanju, brazilski predsednik Lula da Silva pa je pozval iransko vlado, naj zavaruje obsojenko. Zaman. Teheran ostaja neomajen. Kolikor bolj raste zanimanje za iransko sojenje, toliko bolj se drama spreminja v politično vprašanje, v katerem hoče Iran dokazati, da ima pravico teptati resolucijo ZN o človekovih pravicah. Ni sprejemljivo, pravijo, da bi se druge države vmešavale v sodne odločitve Irana.

V Koranu taka kazen ni vpisana

Kamenjanje svetega Štefana, prizor iz Nove zaveze, je eden najbolj znanih primerov takšnega do skrajnosti grozovitega kaznovanja. To ni bila samo kazen med Izraeliti, temveč tudi v drugih družbah starega sveta - delno posamično, vendar pa tudi pogosto, večinoma ob hudih verskih pregrehah. V evropskem srednjem veku so zabeleženi posamezni primeri, sicer pa so bile znane druge metode usmrtitve človeka: obglavljenje, smrt na grmadi ali razčetverjenje. Teolog Anton Prätorius je leta 1629 zapisal, da so v tistih časih uporabljali meč namesto kamenjanja. Francoski pravni teoretik Jean Bodin je leta 1581 v primerih čarovništva predlagal kamenjanje "kot bolj primerno kazen".

Kaj meni napredna javnost

V islamsko usmerjenih državah se odločajo za kamen vse do današnjih dni, in sicer v primerih zakonolomstva. Kako aktualna je ta kazen, priča sedanja obsodba nezveste Iranke. Metoda sodi v katalog kazni islamskega prava, Šarije, v sveti knjigi Koranu pa je samo omenjena, ne pa tudi zahtevana. Borci za človekove pravice poročajo o primerih kamenjanja iz Afganistana, Nigerije, Irana, Iraka in iz Sudana. Množica toliko časa obmetava žrtev s kamenjem, dokler ni mrtva. Ponekod žrtve do pasu zakopljejo v zemljo. Iranske pravne šole imajo zapisana podrobna pravila za tak postopek kaznovanja s smrtjo. Iz take metode pa izhajajo tudi oblike divjega kamenjanja, oblike linča.

Številni politiki, igralci in umetniki so pozvali Iran, naj ne usmrti na kamenjanje obsojene zakonolomke. "Življenje neke ženske je ogroženo," je menilo okoli 17 uglednih ljudi, igralcev, kot sta Mia Farrow in pisatelj Milan Kundera. Njihovo stališče je objavil francoski dnevnik Liberation. Tudi svoboda in čast tisoč drugih žensk sta ogroženi. "Kamenjanje Sakineh je treba preprečiti," so zahtevali podpisniki peticije.

Razumnik Bernard-Henry Levy je to mnenje objavil neposredno pred izrekom sodbe nesrečni Iranki, enako mnenje pa je na svoji spletni strani objavil tudi Liberation: "Iran mora na smrt obsojeno Sakineh Mohamadi Ashtiani takoj izpustiti in jo spoznati za nekrivo očitanega ji dejanja."

Združeni narodi morajo režim verskih fanatikov v Teheranu prisiliti, da bo spoštoval svoje izjave iz let 2002 in 2008 ter takšne vrste kazni odpraviti, zahtevajo podpisniki izjave. Mednje sodijo tudi francoska predsedniška kandidatka Segolene Royal, irski pevec Bob Geldof, nigerijski borec za mir in nosilec Nobelove nagrade mir med narodi Wole Soyinka ter iranska risarka Marjane Satrapi, avtorica uspešnega celovečernega filma Persepolis.

Več v tiskani izdaji!