Sendvič nam pokaže uspeh ali ne

To velja še posebej za številne kazalce ali indekse, ki se začnejo pri BDP, torej pri bruto domačem proizvodu, ki je najpomembnejši agregat nacionalnih računov in najobsežnejše merilo ekonomske aktivnosti kakšne države, in morda končajo pri stopnji inflacije, do katere pride takrat, ko je v obtoku preveč papirnatega denarja. Vmes je še cela vrsta takšnih in drugačnih indeksov in kazalcev, ki pričajo o (ne)uspešnosti posamezne države.

Vsi se razumejo na hrano

Vprašanje, koliko se v resnici ljudje spoznajo na te indekse, če odštejemo tiste, ki so študirali vsaj nekaj ur univerzitetne ekonomije, je leta 1986 spodbudilo uredništvo uglednega britanskega finančnega časopisa The Economist. Očitno so bili vsi finančni in ekonomski indeksi premalo, da bi se ljudje zavedali krize in zato so se spomnili na finančni kazalnik, ki bi ga razumela večina.

Razvili so big mac index, imenovan po najbolj razširjeni hitri prehrani po svetu. McDonald's prodaja big mac praktično po vsem svetu, seveda po različnih cenah, odvisno od države do države. Torej cena tega hitrega obroka najbolj nazorno pokaže, kako živijo v posameznih državah, kakšna je kupna moč njihovih prebivalcev in kako so morda valute precenjene ali podcenjene. Lansko leto so bili big maci najdražji na Norveškem (5,79 dolarja), v Švici (5,60 dolarja) in na Danskem (5,07 dolarja), najcenejši je bil v Indiji (1,22 dolarja). Ta indeks najbolj zgovorno pove, kako kje živijo, še posebej v primerih, ko izračunajo, kako hitro delavci zaslužijo za big maca. V Tokiu ga delamvec zasluži že v desetih minutah, minuto dlje delajo zanj v Los Angelesu in dvanajst minut v Chicagu. Neverjetnih 158 minut mora za big maca delati kupec v Nairobiju v Keniji.

Seveda finančniki še vse cene preračunavajo med seboj v dolarje in opravijo še nekaj primerjav, da je ta finančni pokazatelj na koncu zares zelo točen. Zaradi tega je očitno indeks big mac eden od bolj zanesljivih, vsekakor pa najbolj razumljivih finančnih pokazateljev. To je pravzaprav neuradno merilo kupne moči prebivalstva, ki ga razumejo vsi, čeprav ga "resni" ekonomisti seveda ne želijo upoštevati.

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)