Zahodni šarlatan na Kitajskem

Vzpon akupunkture v Evropi se je začel z naslednjimi besedami: "Ko sem jaz, ki sem tekoče bral in govoril kitajščino, leta 1901 prišel na Kitajsko, sem s priporočilom monsinjorja Bernima in že pokojnega mongolskega škofa, ki mi je omogočil stike z mongolščino, pridobil pravico, da obiščem misijonsko bolnišnico, v kateri so se kitajski zdravniki ukvarjali s kolero, ki je tedaj divjala po Pekingu."

Tako je poročal Francoz George Soulie de Morant (1878-l955) leta 1932 v enem od svojih pisem. "Bila je priložnost, da sem skoraj takoj lahko sodeloval pri zdravljenju z iglami. Navdušen, vendar z mislijo na kakšno magijo, sem od nekega takratnega strokovnjaka dobil iglo in napotke, kako naj zabodem v bolnikovo telo. Ko sem si pozorno ogledal mesta, kamor naj bi zabodel iglo, kar sem tudi storil, so moji pacienti ozdraveli... Dve leti pozneje sem kot vicekonzul in sodnik v mešanem sodišču v Šanghaju srečal sodnega zdravnika in dobrega poznavalca akupunkture. Pripravljen me je bil učiti in mi dovolil, da sem pod njegovim vodstvom pomagal bolnikom. Še pozneje mi je kitajski zdravnik veliko svetoval okrog pacientov v bolnišnici. Tako sem tudi v očeh kitajskih zdravnikov postal velik strokovnjak za akupunkturo."

Avtor teh stavkov, George Soulie de Morant, velja za očeta zahodne akupunkture. Toda vsi indici dokazujejo, da on ni na Kitajskem vbodel niti ene igle, verjetno kakšne ustrezne igle niti videl ni. Ko so leta 1945 v Nemčiji uvedli akupunkturo, je temeljila večinoma na nauku de Moranta. Nekritični, podobno kot ves zahodni svet, so tudi nemški strokovnjaki za akupunkturo verjeli temu, kar je napisal šarlatan, ki je vedo o zdravljenju z iglami ponaredil ali pa si jo izmislil. Francozovo fantaziranje še dandanes določa vsebino študijskega gradiva vse do vzorčne osnove za akupunkturo nemške zdravniške zbornice.

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)