Frankensteinov bo še veliko

Leta 1818 je v Londonu izšel neobičajni roman britanske pisateljice Mary Shelley, rojene Mary Wollstonecraft Godwin. V romanu Frankenstein ali Sodobni Prometej je opisala zgodbo o mladem znanstveniku Victorju Frankensteinu, ki na tedaj sloviti univerzi v Ingolstadtu ustvari umetnega človeka, vendar mu poskus uspe le delno.

Res ustvari človeka, vendar je ta človek pošast, ki ubije Victorjevega brata, njegovo ženo in prijatelja, očitno pa tudi Victorjevega očeta in njegovo služkinjo. Frankenstein je ustvaril morilca, ki od njegovega ustvarjalca zahteva, da ga razume in mu pomaga, vrh vsega pa ta pošast še čuti in trpi, trpi pa tudi mladi Frankenstein. Je Frankenstein morda bog in je to trpljenje podobno običajnemu življenju človeka? Prve črke imen žrtev sestavljajo namreč besedo jahwe, judovski izraz za Boga.

Poigravanje s stvarstvom

Shelleyjeva je s Frankensteinom, to njeno prvo literarno delo je napisano pod vplivom gotskega romana in romantičnega gibanja, vzbudila veliko pozornost, skoraj zgražanje. Kako lahko 21-letnica opozarja na to, kaj počne Bog, ko ustvarja trpljenje? Kako lahko na tak način piše o tem, da nekdo ne prevzame odgovornosti za svoja dejanja? Kako "ustvarjalec" življenja vendar ne more biti nečimrn in predvsem o tem, kako "sladko" je lahko maščevanje. Vrh vsega takšen roman groze napiše še hči znanih staršev, saj je bila njena mama znana feministka Mary Wollstonecraft, oče pa filozof in literat William Godwin.

Roman je imel velik vpliv na takratno literaturo, zato niti ni presenetljivo, da se je v tistih prvih letih razvoja filmskim ustvarjalcem dobesedno ponujal. Režiser in scenarist J. Searle Dawley, ki je v svoji karieri posnel le devet filmov, je predelal Shelleyjin roman in v treh dneh v svojih newyorških studiih posnel dvanajstminutno grozljivko o Frankensteinu. To je ime mladega znanstvenika, čeprav večina ime Frankenstein najpogosteje enači s pošastjo. Pošast, umetni človek, ki ga je iz ostankov drugih človeških teles ustvaril Frankenstein, ni imela imena.

Pošast postane filmski junak

Po nekajletnem zatišju so se na Frankensteina spomnili v studiih ameriške družbe Universal Pictures in režiser James Whale je leta 1931 našel pravega igralca. To je bil Boris Karloff, ki je pred tem igral že v več kot 80 filmih, z vlogo pošasti pa je dosegel svetovno slavo. Bil je resnično grozen. Potem je v vlogi pošasti igral še v dveh filmih, v Bride of Frankenstein leta 1935 in štiri leta pozneje v filmu Son of Frankenstein. Karloff je do svoje smrti leta 1969 igral v dvesto vlogah, filmsko občinstvo pa ga je vedno povezovalo predvsem s pošastjo Victorja Frankensteina.

Kako je mogoče, da strah vzbudi toliko želja, da bi ga ponovno radi podoživeli? Ljudje so drli v kinematografske dvorane, čeprav so ves film zagotovo podoživljali s tesnobo in običajnim občutkom strahu, ki nista popustila vse do konca. Frankenstein ostane sam s svojo pošastjo, ki mu pobije vse bližnje samo zato, da bi ta pošast imela vsaj nekoga, vsaj svojega ustvarjalca. Od leta 1910 do lanskega leta se je Frankenstein s svojo pošastjo in svojo zgodbo pojavil v 104 filmih, televizijskih serijah in risankah. V vsakdanji kulturi je znanstvenik s svojo pošastjo prisoten na slehernem koraku, saj so o njem pisali radijske igre, gledališke in operne predstave, usodo Frankensteinove stvaritve so ustvarjalci risali v stripih, vrh vsega pa je postal še glavni junak številnih namiznih in računalniških iger.

Vse skupaj je bilo naključje

Shelleyjeva je pozneje napisala še nekaj romanov in zgodb, vendar je postala in ostala najbolj znana s svojim prvim literarnim delom. Literarni kritiki velikokrat pri mnogih pisateljih iščejo globlje razloge za nastanek kakšnega dela, pri Shelleyjevi pa je Frankenstein nastal po naključju.

Mary Shelley je zelo svobodno gledala na svet, saj se je poročila s pesnikom Percyjem Bysshejem Shelleyjem prav na dan, ko je njegova nekdanja žena Harriet Westbrook naredila samomor. To je bilo neobičajno razmerje, saj je bil Shelley starejši, prijatelj njenega očeta in ko sta postala par, je bil Shelley še poročen. Zato sta se raje umaknila iz Londona, kjer so ju vsi obtoževali, in začela potovati po Evropi; denarja sta imela namreč dovolj.

Na tem potovanju sta se ustavila v razkošni vili pesnika lorda Byrona ob Ženevskem jezeru. Tam je bil ob lordu še njegov zdravnik in prijatelj John William Polidori, ki je bil tudi pisatelj, in tam je bila tudi njena polsestra. Ko se je vreme poslabšalo, niso mogli zapustiti vile in so se kratkočasili s pripovedovanjem strašnih zgodb o duhovih, kar je bilo v tistem času moderno. In Byron je, da bi premagali dolgčas, predlagal, naj vsakdo napiše kakšno strašno zgodbo o duhovih. Mary Shelley je spravila na papir zgodbo o obdobju, ko je rodila mrtvorojeno hčerko in so jo mučile nočne more. Je mogoče oživiti njeno hčerko? Sloviti lord Byron je bil navdušen nad delom devetnajstletnice, ki je svoj roman nato še popravila in ga izdala leta 1818. Bila je najboljša od vseh literarnih veličin, ki so se zbrale v tisti vili, vrh vsega pa je še vse preživela. Njen Percy je utonil na jadranju, Byron je umrl v Missolungiju, Polidori se je obesil in Mary Shelley je pri 54 letih umrla v Londonu leta 1851.

Aktualen je še danes

Roman Frankenstein je aktualen še posebej danes, ko znanstveniki poskušajo vse, da bi v laboratorijih umetno ustvarili človeka. To delo je še vedno svarilo pred znanstveno predrznostjo in industrijsko revolucijo, ko si človek prizadeva preseči meje življenja.

Več v tiskani izdaji!