Stephen Hawking: Spoznanje božjega uma

Za upravljanje računalnika je lahko uporabljal samo prst in še to le, kadar se je počutil posebno pri močeh. Sicer pa si je pomagal z desnim licem, na katero je usmeril infrardeči žarek. S trzanjem je po slovarju besed premikal kurzor, dokler ni dokončal svoje izjave ali prispevka, ki ga jo nato poslal v glasovni sintetizator. Napovedal je, da bo prišlo do segrevanja ozračja Zemlje in da si bodo ljudje morali ustvariti kolonije v vesolju. Slavni znanstvenik je tudi opozarjal, da svetu grozi propad še pred koncem tega tisočletja, če ne bo osvojil vesoljskih prostranstev. Po njegovem mnenju bodo vzrok za propad človeštva virusi, ki svojo usodno pot prav zdaj potrjujejo z biološko vojno z antraksom. Za znanstvene dosežke mu je Kraljeva družba iz Londona leta 2006 podelila Copleyjevo medaljo.

Najbolj znana je njegova Kratka zgodovina časa, ki je tudi v dveh slovenskih izdajah doživela več natisov. Vesolje v orehovi lupini je bila četrta Hawkingova knjiga v slovenščini. Na svetu so v več kot tridesetih jezikih natisnili več kot deset milijonov izvodov njegovih knjig. "Prepričan sem, da sem tako slaven zaradi svoje invalidnosti," piše na svoji internetni strani. "A me prav nič ne zanima, kako mediji pišejo o meni. Novinarji potrebujejo osebnost, podobno Einsteinu, da se lahko sklicujejo nanjo, vendar ne razumejo ne Einsteinovega ne mojega dela." Nikoli tudi ni pozabil poudariti, da se je rodil natančno tristo let po Galilejevi smrti. V zbirki velikih besedil s področja fizike in astronomije, ki jih je sam izbral in komentiral, se je implicitno predstavljal kot dedič Kopernika, Galileja, Keplerja, Newtona in Einsteina.

Njegova slava v znanstvenem svetu je neizpodbitno dejstvo. Vse od Einsteina ni bil noben raziskovalec deležen tolikšne pozornosti medijev kot ta 99-odstotni invalid, ki hrani v možganih ključ do skrivnosti vesolja. Leta 1979 je bil imenovan na položaj, ki ga je na oddelku za matematiko v Cambridgeu (ustanovljenem leta 1663) nekoč imel Isaac Newton. Leta 1988 je izšla njegova Kratka zgodovina časa, svetovna uspešnica, ki so jo prodali več milijonov izvodov. Glavni razlog za izdajo te knjige je bil finančni: moral je poskrbeti za izobrazbo svojih otrok ter drago opremo in oskrbo, ki jo zahteva njegova invalidnost. Leta 1962 je šel v Cambridge študirat kozmologijo in tam so mu odkrili amiotrofno lateralno sklerozo, postopno degeneracijo živčnih celic, ki nadzorujejo hoteno mišično dejavnost. Napovedali so mu bližnjo smrt, ki pa jo uspešno odganja od sebe.

Pri tej napovedi je bilo tisto, kar ga je zares spodbudilo k raziskovanju, zaroka z Jane Wilde. Dalo mu je smisel življenja in moral si je poiskati delo, če se je hotel poročiti, kot je pri enaindvajsetih letih zapisal v svoji avtobiografiji. S tem je še bolj zaslovel, a slava ga je stala tudi zakona. Leta 1995 se je drugič poročil z eno od svojih negovalk. Pri šestdesetih je še vedno pridno delal in ustvarjal.

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)