Najmilostivejši, milostivi, zapovedujoči in zelo spoštovani gospodje!

Kadar je pošten patriot s pogumom in krvjo predan časti in slavi svoje domovine v vseh primerih, ko je to potrebno, potem ji prav gotovo ni manj predan, če s svojim črnilom skrbi za to, da bo njena slava znana tudi na drugih krajih in ob vseh prilikah. In tej časti, pravim, ne služi samo puška, ki jo nosimo ob strani, temveč tudi tisto, kar nosimo za ušesom, namreč pero, če smo z enim in drugim navajeni rokovati. Kajti ravno tista narava, ki nam je vsadila ljubezen do domovine, je tudi našo iznajdljivost posvetila večanju njene slave in nam nalaga dolžnost, da z vsemi svojimi silami skrbimo zanjo. In zato moramo ljubiti in spoštovati svojo domovino kot tudi svoje starše. Da! Če naj bi pri tem kaj veljal zakon zelo modrega Platona, potem bi pri ljubezni morala imeti domovina prednost pred očetom in materjo.

Nedvomno je veliko ljudi podpisalo to Platonovo sodbo s krvjo, ki so jo prelili za domovino. Torquatus jo je podčrtal in podpisal z glavo svojega lastnega sina, ki ga je v čast in blagostanje svoje domovine žrtvoval sekiri in s tem takorekoč svoje očetovsko srce žrtvoval vojni disciplini kot vzdrževalki Rimske države. Nutius levičar jo je podpisal s svojo prižgano in kadečo se pestjo in potreboval za podpis žareče oglje za zlate črke. In tako bodo temu tudi sicer pritrdili vsi narodi z enim glasom, da je treba ob vsem udobju skrbeti za čast in najboljšo korist svoje domovine in zato ni potrebno, da bi se za podkrepitev te ugotovitve trudili še s kakimi dokazi.

Spričo tega menim, da je moja dolžnost, ne le da spoštujem svojo domovino Kranjsko sam pri sebi, temveč da žarke njene slave pošiljam tudi v daljavo. Zlasti potem ko sem opazil, da je ta odlična vojvodina Kranjska skupaj s svojo slavnostjo, čeprav je majhen dragulj med cesarskimi dednimi deželami, vendarle pri mnogih inozemcih zavita v globoko nepoznavanje ali da je ne ocenjujejo in spoštujejo kaj dosti bolj pametno kot tisti naivni Švicar najdragocenejši diamant mogočnega vojvode Karla Burgundskega. Naj pripomnim, da sem bil na svojih potovanjih zelo neprijetno presenečen, ker je daleč stran komaj kdo vedel kaj bolj natančnega o Kranjski; saj so si vendar to plemenito deželo zelo natančno ogledali tako mogočni Rimljani kot tudi stari Germani, in to nič drugače kot z obeh strani, kot ključ, bi lahko odklenil tako Italijo kot Nemčijo, s tem da so hribovja te dežele enim in drugim služila kot visok obrambni zid, okop in oklep za njihovo varnost. Zato so omenjeni Rimljani, da bi lahko držali na uzdi Panonijo, imeli na Kranjskem močan tabor. In marsikateri rimski cesar ni samo šel skozi deželo, temveč se v njej tudi prav rad zadrževal. Da sploh ne omenjamo tega, da bi jo moralo veliko število znamenitosti in posebnosti ter ogleda vrednih stvari, s katerimi je ta dežela oplemenitena bolj kot mnoge druge, delno po zaslugi dela človeških rok in delno od narave same, priporočati tuji radoznalosti, ki bi bila morala napolniti marsikatero topografsko kot tudi zgodovinarsko pero bolj kot doslej; saj so tako Merianova topografija kot tudi Megiserus in drugi pri Kranjski zelo redkobesedni. Pogosto se mi je ta misel zaradi mojega začudenja mešala z nejevoljo in vnemo, saj so stari Grki kot tudi današnji popotniki v svojih potopisih in knjigah dostikrat poročali o tolikerih čudesih, tako slavili in pripovedovali o manj vrednih rečeh, obenem pa so o tej vsekakor obravnave vredni deželi poročali z zelo skopimi besedami ali jo celo preleteli z nemim peresom (tako kot žerjavi gorovje Taurus iz strahu pred orli); čeprav bi bila Kranjska lahko pametnim žerjavom pokazala cel zaklad znamenitosti, kar dokazuje tudi Zeilerjeva in Braunova potopisna knjiga, čeprav samo za nekatere delce.

Tega seveda ne gre pripisovati kakemu ponosnemu preziru ali zaničevanju, temveč bo pač treba pripisati pomanjkljivi informiranosti. Kajti na drugih krajih z vsem, kar je vredno ogleda in branja, takoj pohitijo k tiskarju in vse te znamenitosti priporočijo širokim krilom daljnosežne časti in dobrega imena; Kranjska pa se je doslej zadovoljila z ugotovitvijo, da je vredna opisa in bolj gledala na to, kot pa na to, da bi zares kaj več pisali o njej. Ob vsakem času je namreč bolj spoštovala hvalevrednost kot resnično hvalo in je veliko bolj cenila dejanja kot besede. Kajti čeprav sem v starih originalnih spisih lahko prebral veliko o raznih slave vrednih akcijah in dejanjih Kranjcev, pa so za to porabili skoraj manj besed, kot pa je bilo samih dejanj.

In ker sem bil povsem po pravici pri zadevah, ki so vredne omembe, kar nejevoljen zaradi take pristranskosti ali upoštevanja samo enega dela in zaradi, če že ne obenemelega pa vsaj zelo hripavega, poročanja, me je prevzelo tudi čisto primerno sočustvovanje zato, ker je radoznalim inozemcem ostalo v nevednosti prikrito, da ima Kranjska osvetlitve vredna naravna čuda in druge znamenitosti. To me je toliko bolj prizadelo, kolikor bolj sem se razvnemal za umetniška čudesa narave, pa naletel na toliko tujih ušes, ki mi niso blagovolila verjeti, temveč so izražala dvome, kadar sem govoril o tej ali drugi tuji naravni rariteti.

Ko sem nato spet prispel domov v svojo domovino in sem tam uzrl ne le enake, temveč že veliko večja čudesna dela narave, se me je polastila želja, da bi nejevero in nevednost tujcev ukinil z izčrpnim opisom Vojvodine Kranjske; pri tem pa sem prav zares upal, da s tem delam prijetno uslugo ne samo sedanjemu učenemu svetu, temveč tudi potomcem, če bom odprl ne le zakladnice narave, temveč tudi vse druge značilnosti dežele, da bom tako senco njihove nevednosti ali somrak njihovih dvomov razgnal s sončnimi žarki, hočem reči, da bom postavil slavo te vojvodine v pravo luč…

In tako si bom jaz, zato da bi tudi name padli ti žarki časti in bi tudi moje delo oblil lep sijaj, drznil, da bom to delo posvetil Vaši visoko knežji visokosti in milostljivi ekcelenci, Vaši milosti skupaj z zagotovitvijo moje ponižne ubogljive vdanosti in Vas prosim za milost, da mu naklonite svojo protekcijo; zlasti ker si ne morem predstavljati, kako bi lahko to delo doživelo večjo čast, kot če osvetljuje njegovo čelo tako mogočno slavno sonce in Kranjsko krona še veliko bolj kot vsi njerni prekrasni alapski vrhovi.

In tako upam, da boste Vi kot najčastitejši deželni in častni stanovi te slavne vojvodine sprejeli to moje podjetje z vašo prirojeno prijaznostjo in ga z njo obvarovali pred nenaklonjenimi pogledi.

Naj z vseh strani nikoli ne ugasne častni sijaj Vaših visokih družin ali dostojanstev, naj srečni vladajo, naj neomejeno ali vsaj kar se da dolgo traja častni potek Vašega visoko dostojanstvenega častnega življenja, pri čemer naj Vas nenehno spremlja nebeški blagoslov in varstvo, to želi iz dna srca in se tudi najpokorneje priporoča Vaši trajni milosti, prijaznosti in naklonjenosti, Vaše visokoknežje Visokosti in Njegove Ekscelence in Njegove Veličastnosti.

Dano na Bogenšperku, Na Kranjskem, 15. aprila 1689 pokorno najposlušnejši in tudi najvdanejši Janez Vajkard Valvasor, baron

Dalje prihodnjič