Juš Turk

Pirati so znani od nekdaj. Pri nas ostaja spomin nanje tudi slepilni obrambni zid pred njimi nad Piranom. V naših časih pa ti surovi morski roparji že dolga leta rovarijo predvsem v vodah jugovzhodne Azije, kjer so zlasti po vojni v Vietnamu surovo napadali in ubijali begunce iz Indokine, tako imenovane ljudi iz čolnov.

A zdaj kaže, da so najnevarnejši v morju pred Somalijo, kjer ustrahujejo in ropajo posadke tudi na velikih ladjah, včasih pa kakšno celo odpeljejo neznano kam. Večinoma se komercialnim plovilom približajo s hitrimi čolni in oboroženi z najsodobnejšim orožjem. Tako predrzni so postali in povzročili že toliko škode, da se je nazadnje zganila mednarodna skupnost. Za zdaj jo predstavljajo Britanci, Američani in Francozi, ki so nadnje poslali kar vojaške ladje in letala.

Gusarstvo je končala pariška pomorska deklaracija

A poglejmo, kaj sploh so pirati in kaj so po drugi stani gusarji. Leksikoni oboje še kar dobro razlikujejo, še bolje pa se da oba pojma razložili z zgodovinsko dokumentacijo. Ta priča, da so bili gusarji bojeviti, drzni pomorščaki, ki so s pismenim pooblastilom kakšne vojskujoče države napadali in plenili trgovske ladje ter obalne objekte njej sovražne sile, plen pa so si oboji delili. Kar je veljalo do leta 1856, ko je bilo s pariško pomorsko deklaracijo gusarstvo kot način vojskovanja prepovedano. Pirati pa so nekaj drugega. Z nasilnimi dejanji v mednarodnih, a tudi v priobalnih vodah pridržijo in prevzamejo komercialne, državne in celo vojaške ladje, na kopnem včasih tudi letala, ter jih oropajo v osebne namene. Vsaka država sme pirate zasledovati, njihovo naropano premoženje zapleniti in jih kaznovati. A kljub veliki oboroženi prednosti držav to zanje ni lahka naloga.

Najbolj razvpiti karibski pirati

Seveda pa še vedno ostajajo najslavnejši pirati tisti s Karibov, o katerih so posneli več igranih filmov. V času angleškega osvajanja tamkajšnjih španskih posesti so bili kar dolgo gusarji, ne pirati. Imenovali so jih boucaniers po francoski besedi boucan, ki pomeni leseni okvir za obdelovanje mesa, Američani pa buccaneers. To so bili surovi, divji in neusmiljeni ljudje, večinoma pobegli tlačani, brodolomci ali verski in politični begunci, ki so sprva za britansko krono v Karibih napadali španske ladje in pristanišča ter imeli svoje glavno oporišče na otočku Tortuga, severno od drugega največjega otoka v Velikih Antilih, Hispanioli, danes politično razdeljeni na Dominikansko republiko in Haiti. Vendar so se tam v začetku ukvarjali le z lovom na divje prašiče in govedo, kar so potem z mimoplovečimi pomorščaki zamenjavali v glavnem za orožje in strelivo.

Navadno so delovali v parih, bili so oboroženi z noži in mušketami ter si plen ali izkupiček bratsko delili. Ker so jih Španci neusmiljeno preganjali, so se sčasoma organizirali v "konfederacijo bratov obale" in s Tartuge začeli pluti po morju. Sprva v glavnem v kanujih, ko pa so Špance začeli presenečati z zavzetji njihovih ladij, so si oblikovali pravo mornarico. Z zaplenjenim španskim orožjem in strelivom so si utrdili svoj otok Tortugo. S čedalje večjimi uspehi v bojih s Španci so se krepili z novimi soborci ter še drzneje in še dlje širili svojo moč na morju.

Ranjeni so dobivali denarne nagrade in sužnje

Vendar ob strogi disciplini svojih posadk in z geslom: brez plena ni plačila! Plen pa so si tudi lepo razdelili. Veliko so ga namenili svojim ranjenim v spopadih. Če je bil na primer kdo izmed njih ob prst, so mu namenili, kakor se je takrat reklo, sto delov osmine (španskega kovanca, vrednega osem realov) ali enega sužnja. Če pa je bil kdo v boju ob oko, kar se je pogosto primerilo, je dobil kar tisoč delov osmine reala in deset sužnjev. So se pa po zaplembi kakšne španske ladje znali tudi divje zabavati. Zgodovinarji pišejo, da je kakšen gusar v eni sami noči v kakšnem lokalu zapravil tudi dva do tri tisoč delov osmine, nekdo pa da je za to, da se mu je do golega slekla čisto navadna pocestnica, odrinil kar 500 delov osmine. Zaradi gusarjev je jamajško pristanišče Port Royal postalo v vsega desetih letih njihovega delovanja najbogatejše, a tudi najbolj pokvarjeno mesto na svetu. Kar je trajalo vse do leta 1688.

Angleži dolgo niso mogli brez njih

Angleži so se hoteli gusarjev počasi znebiti, ko pa jim je šlo leta 1664 v bojih z novo konkurenco v Karibih, Nizozemci, za nohte, so te morske razbojnike spet zaprosili za pomoč. V 18. stoletju pa jih London ni več potreboval, saj si je z zmagami proti španskimi in francoskimi silami zagotovil v Karibih veliko moč. Francoze je celo prisilil, da so prek Jamajke dobavljali Špancem nove sužnje iz Afrike. A ni bilo lahko, saj so gusarji - zdaj kot pirati - nenehno ogrožali pristanišča in obalne ladje ter plenili z britanskih plantaž. Pirat Nicholas Brown, ki so mu rekli tudi Veliki pirat, je nekoč skupaj s kompanjonom Christopherjem Winterjem do tal požgal obalno hišo na Jamajki, v kateri je bilo zaprtih 16 ljudi. Brown je potem v strahu pred oblastmi zbežal na Kubo, a ga je tam, pričakujoč obljubljeno nagrado v znesku 500 funtov, kar je bilo za tiste čase zelo velik denar, ujel neki John Drudge. Da pa mu nagrade ne bi "pozabili" izplačati, je Velikemu piratu, Brownu, odsekal glavo in jo vtaknil v sod ruma.

Najhujši sta bili dve - piratki

Eden najzloglasnejših piratov tistega časa je bil tudi Edward Teach, bolj znan ko Črnobradec. Ubit je bil v spopadu z Angleži leta 1718, medtem ko so drugega najuspešnejšega pirata, kapitana Charlesa Vana, ujeli na Jamajki in ga obesili. Morda najbolj romantičen tip pirata pa je bil kapitan Jack Rackham, znan tudi kot Calico Jack. Potem ko je več kot dve leti ustrahoval Karibe, je leta 1720 naredil napako, ker se je predolgo zadrževal na Jamajki, kjer so ga Angleži skupaj z njegovimi pajdaši po krajšem spopadu ujeli. Ko pa so mu sodili, so s presenečenjem ugotovili, da je sta bili v njegovem moštvu najbolj divji dve - piratki, Anne Bonney in Mary Read. Obsodili so ju na smrt. Anne se je kazni nekako ognila, Mary je, čakajoč na usmrtitev, v ječi umrla, Jacka Rackhama pa so likvidirali in nato njegovo truplo stisnili v železni obroč ter ga obesili v svarilo drugim piratom. A ni kaj dosti zaleglo, kajti pirati niso odnehali rovariti niti v naslednjem stoletju, ko je razvpiti bandit, ki so mu rekli Triprsti Jack, po vseh Karibih sejal strah in trepet.