Po mestu s praznimi kufri

Kadar se človek pogovarja z glasbeniki, raznimi člani glasbenih skupin, se pogosto zdi, da je v njihovih odgovorih več forme kot iskrene vsebine. V smislu, zdaj promoviramo album, ta je odličen, sodelovali so ti in oni strokovnjaki. Na vprašanje, zakaj so odšli v glasbo, pa odgovorijo kratko: pač, ker radi muzicirajo. Češ da jim ni do slave, do pozornosti in še česa. Torej, fantje, iskreno, zakaj ste se odločili, da vstopite na slovensko glasbeno prizorišče?

"To vprašanje je pravzaprav bolj preprosto, kot bi bilo, če bi me to vprašali pred 15 leti, ko je Flirrt nastal. Bili smo najstniki in smo se glasbe, to vem šele danes, lotevali drugače in so bili motivi za biti v bendu malce drugačni. To pa sploh ni čudno. Kdo pa zares ve pri 17 ali 18 letih, kaj bi rad počel v življenju. Bili smo mulci, špilalo nam je sto na uro kot vsakemu pri teh letih, in to, da smo naredili bend, je bil dogodek leta. Sami sebi smo posadili krono na glavo. Bili smo večji frajerji v svojih glavah, kot smo zares bili. A se vseeno tega časa rad spominjam navkljub vsem nebulozam, ki so rasle v naših glavah. Čeprav bi danes sam sebi najraje prisolil kako okoli kepe za nekatere butarije, je to vseeno čas, ko ne glede na vse napake in neumnosti počneš najbolj iskreno, ter je čas, preden vstopijo v življenje prave skrbi in zadeve, ki včasih ubijejo mladega duha.

A nekaj ostaja nespremenjeno. In stojim za vsako besedo. Ne glede na to, da smo hoteli biti frajerji pri bejbah, ker smo bili v bendu, ne glede na to, da smo hodili po mestu s praznimi kufri za kitare, da bi nas le kdo videl, in ne glede na vso najstniško prepotentnost, ki je kar buhtela iz nas, smo bili na koncu dneva samo mladi fantje, ki so hoteli igrati rokenrol. Dejstvo je, kakorkoli to banalno zveni, da je glasba tisto, kar veže vsak bend, ki dela na dolge proge. V nasprotnem primeru ne zdrži dolgo."

Samomor ustvarjalnosti

Ste vstopali na dolgi rok? Se pravi, da vas niti najmanj ne preseneča, da ste se na sceni obdržali 15 let?

"Samoumevnost je samomor ustvarjalnosti in hkrati zagon na dolge proge. Ravnovesje teh dveh pojmov pa je cela znanost. Dejstvo je, da ko pogledaš nazaj, rabiš tudi malce sreče. Je pa res, da če ni avtorske glasbe, ki nekaj pomeni, če ni drugačnosti in tistega žara nekaj norcev v bendu, nobena sreča ne pomaga."

Je po vaših izkušnjah med slovenskimi glasbenimi izvajalci kaj ljubosumja? Vam bodo kateri zavidali 15 svečk?

"Veliki izvajalci in veliki ljudje niso nikoli ljubosumni. Če bom danes povabil fante iz Big foot mame ali fante iz Dan D na torto ob 15-letki, bodo zagotovo prišli, mi čestitali in me prijazno lopnili po hrbtu. Kajti sami vedo, kako zelo veliko pomeni, da se bendi in izvajalci med seboj podpiramo, in kaj pomeni že eno samo leto v bendu. Jaz sem ponosen na vsak koncert slovenskega benda, na katerem sem bil, od Mi2 do Zablujene generacije, od Vlada Kreslina do Tinkare Kovač. In vsakemu, ne glede na to, kako zelo mi njegov slog glasbe ni všeč, privoščim dobro, če je izvajalec pristen.

Tisti, ki so ljubosumni, nimajo dovolj koncertov, avtorske glasbe ali pa preprosto nekih stvari ne razumejo in jim megli pogled. Mislim ali pa vsaj upam, da takih ni veliko. Če so, pa pač očitno tako mora biti, da lažje ločiš frende od nefrendov."

Če bi se zazrli nazaj, kako se je vaše življenje zasukalo s tem, ko ste vstopili v glasbeni svet? Ali če vprašamo drugače, kje bi bili zdaj, če ne bi bilo skupine in takega uspeha? Kje se vidite?

"Jaz sem v bend vstopil po naključju. Kot otrok nisem nikoli sanjaril, da bi bil frontman benda ali da bom pisal komade. Pred tem sem risal in bil ilustrator. Sanjal sem, da bom slikar. Ob precej hudi ločitvi staršev pa sem v glasbo dobesedno pobegnil in me je na neki način rešila, čeprav je bilo v začetku težko in so trpeli tako šola kot moji odnosi z zunanjim svetom, iz katerega sem za nekaj časa izključil. Bend ali bolje rečeno glasba je meni življenje. Od tega ne živim, a brez tega ne bi živel. Tako nekako lahko opišem."

Bržkone vsako moštvo doživlja vzpone in padce, psihološka dinamika v ekipi je pomembna. Bi nam iskreno zaupali, ali je bend kdaj zašel v krizo in kje je bil vzrok?

"Tukaj se lahko navežem na prvo vprašanje, ki govori o smislu glasbe. Seveda smo imeli krizo. Jaz sem odšel iz benda leta 2003, ker se nisem več razumel s takratnim kitaristom. Bilo je še nešteto drugih stvari. Slab menedžment, različni pogledi na glasbo, a na koncu spet prideš do srčike in do bita vsega, kar velja tudi v glasbi - eksistenca in esenca. Tudi sam sem delal napake. Nisem razčistil stvari, ko bi jih moral. In stvari so se pri vseh nabrale. In je počilo. In je trajalo skoraj pet let, da smo razčistili v glavah. Da, vsak bend ima krizo. Vsak bend, ki dela na dolge proge. Tisti, ki reče, da ni tako, laže. Krize so različne, a obstajajo. A to tudi pomeni, da smo ljudje."

Ali glasbena slava v Sloveniji s seboj prinese negativne učinke?

"Eh, Slovenija je majhna. In slabe strani po navadi prinese zvezdništvo, ki pa ga po mojih pojmih v Sloveniji ni. Zvezde so politiki. Ampak ja, če govoriva o neki kvazipopularnosti, ki ima učinek, se mi je recimo precej dogajalo na začetku, ko smo začeli in sem bil star kakih 18 let. Ko so obstajali večinoma samo navadni telefoni in so oboževalke klicale domov ob precej čudnih urah. Moja mama je - takrat sem živel še doma - zgubljala živce in vsaj stokrat preklela dejstvo, da sem v bendu. Mene je to sicer zabavalo in v tistih letih mi je godila taka pozornost. Danes bolj cenim zasebnost, ker sem pač starejši in manj zanimiv za klice."

Pa pozitivne?

"Pozitivnih je veliko. Na začetku so mi veliko pomenile druge stvari. Da smo bili na naslovnici časopisa, da smo posneli videospot ali nove fotke ter da je bil komad Mulci hit. Danes se me pravzaprav najbolj dotaknejo stvari, vezane na komade, in dejstvo, da si v bendu in se res dobro razumeš ter odigraš koncert, ki ga nikoli ne pozabiš. Če pogledam s strani, je včasih res nepojmljivo, kako se ljudje odzivamo na glasbo. Jaz kot avtor napišem komad, potem poslušalec ta komad sliši in čeprav sva oba popolna tujca, v komadu oba najdeva nekaj, kar naju veže na to pesem. To je res nekaj kozmičnega!

Stvar, ki bi jo tudi poudarili, pa je ljudje dostikrat ne vidijo, je odnos, ki ga ima bend. Recimo David, kitarist, je moj najboljši prijatelj in ni lepšega, ko si na koncertu, ljudje žurajo in pojejo, ti pa pogledaš frenda na desni in se oba v tem trenutku spomnita vseh vzponov in padcev, ki so privedli so tega, da je danes ta koncert tako dober, kot je. In se lahko preprosto samo nasmehneš in ga objameš."

Brez višje filozofije

Pripravljate jubilejne koncerte, single?

"Kot najbolj pomembno stvar bi poudaril 15 fenov, s katerimi smo se oziroma se bomo spoznali ob 15-letki, natančneje 8. februarja, kar je tudi uradni rojstni dan Flirrta. Feni so naše srce. In dejstvo je, da pravi feni spremljajo bend, tudi ko je ta v slabšem obdobju in ko morda kdaj pade na tla. Naredili bomo tudi krajšo turnejo 15 koncertov. Na nekaterih koncertih bo nekaj glasbenih kolegov, s katerimi smo skozi leta spletni posebne vezi. In pa seveda - čisto nov singel."

In za naprej? Kakšni so še vaši načrti?

"Pojma nimamo. Mi smo bend brez neke višje filozofije. Delamo avtorsko glasbo in delamo dobre koncerte. To je naše poslanstvo."