"To je čarovnija, magičen svet"

Navadno ima intervjuje skupaj s svojo sovoditeljico. Morda prav zato, ker se tako dobro dopolnjujeta v radijskem etru. Potem se zdi, kot da sta eno, Polona Požgan in Sašo Papp z Radia Center. Vendar smo tokrat za spremembo "obdelali" le eno polovico prepoznavnega jutranjega tandema, s katerima se zbuja Slovenija. Sašo Papp - medijsko zvest radiu, zanesljiv voditelj, navdušen fotograf in tisti kitarist, ki je igral v najstniških letih v lastnem bendu, sedaj pa je obdobje osvajanja deklet minilo. Morda kdo misli, da se mu je uspelo v treh letih in pol navaditi zgodaj vstajati. Sašo odgovarja, da se tega ne navadiš nikoli.

Kaj vas vedno znova prevzame na radiu, da mu ostajate zvesti?

"Radio je čarovnija, magičen svet, vsi pa imamo radi čarovnije. Zakaj magičen? Ker s komuniciranjem, glasom in vsebino rišeš slike pri ljudeh. Televizija ti da vse na pladnju, vidiš sliko in slišiš zvok. Pri radiu pa moraš nekaj povedati tako, da si ljudje predstavljajo najlepšo plažo in mladenko, ki hodi po plaži... Vsak poslušalec si predstavlja drugo plažo in ker poslušalci sodelujejo pri tem procesu razmišljanja, je ta povezanost med njimi in tistim, ki to vsebino podaja, globlja."

Pet, deset sekund

Nekateri poslušalci se v glasove radijskih voditeljev radi zaljubijo in jih zato večkrat pokličejo. Se vam je kdaj pripetilo kaj podobnega?

"Glas je prvi stik, ko ti je nekdo všeč ali ne. V naslednjih petih ali desetih sekundah se odločiš, ali nekdo govori nekaj, kar ti je blizu. Da ljudje kličejo in sodelujejo, ni samo pokazatelj naključnih poslušalcev, ampak tudi nekih prijateljev na daljavo. Po vseh teh letih dela na radiu jemlješ to z nekim spoštovanjem, da je nekdo pripravljen vsako jutro vstati s teboj, spiti kavo s teboj in iti v službo. Je pa tudi pritisk, ko moraš razmišljati, kaj boš naslednji dan povedal, da ne boš dolgočasen, da boš zanimiv in aktualen za svojega prijatelja."

Pogosto se s Polono v jutranjem programu tudi zbadata. Kako daleč smeta pri tem in kdo vama postavlja meje?

"Mej pravzaprav nimava, nihče nama jih ni zarisal in nismo se dobili na sestanku, na katerem bi se dogovorili, čez to ne greva, o tem ne bova govorila. Gre za kemijo, ki se je vzpostavila med nama in se čuti v etru. Enaka kemija, poznavanje in druženje v prostem času, je privedlo do tega, da veva, kaj da in česa ne. Po drugi strani nimava kaj skrivati, saj živiva lepo življenje. Polona je včasih malce perverzna, o čemer z današnjo izjemo navadno ne govorim. No, to je meja - v njeni perverznosti. V glavnem je vse spontano in po treh letih in pol dela na radiu nihče od naju ne razmišlja, da gre v službo, ampak da gre na radio delat. To je še vedno konjiček, ki je profesionalizem in od katerega lahko živiva."

Izobraževali ste se tudi v ZDA in po vsej Evropi. Kako vam te izkušnje danes pomagajo?

"Na prvi seminar o radiu sem šel v ZDA leta 1998. Bil sem na predavanju, za katerega sem menil, da mi v Sloveniji še zelo dolgo ne bo prišel prav. A se je to moje razmišljanje izkazalo za zelo zmotno. Ne bom razlagal, za kakšno predavanje je šlo, saj ne bo to bralcem nič pomenilo, želim le ilustrirati, da včasih ne vemo, ali bomo pozneje potrebovali nekaj, vendar te stvar ali razvoj presenetita. Je pa v slovenskem radijskem prostoru kar nekaj ljudi, ki so prepričani, da po petih ali desetih letih že vse vedo, vse obvladajo, da se nimajo več od kogarkoli kaj naučiti. To je v katerikoli industriji ali v poslu zelo napačno. Dosmrtno učenje je zelo pomembno, neodvisno od tega, kako uspešen si. Delati na nacionalnem komercialnem radiu je moj največji uspeh in sedaj vem, da nič ne vem."

Se vam zdi, da je prihodnost radia kot medija v njegovi komercializaciji?

"Slovenija je postala končno toliko zrela, da so se v zadnjih desetih letih uspele razviti komercialne radijske postaje. Od začetkov, ko smo vrteli le glasbene želje, do tega, kar je sedaj. Takrat nismo vedeli, kako se lotiti programa, da bomo delali drugače kot nacionalka. Vedeli smo le, da je treba delati drugače. Problem je bil, da nikoli ni bilo dovolj poslušalcev in denarja. Verjamem, da se bo rast še nadaljevala."

Preprosti odgovor

Lahko slovenski komercialni radio konkurira tujim?

"Težek, a preprost odgovor. Težek, ker vsi, ki s srcem in dušo delamo na radiu in se trudimo stvari spreminjati, vemo, da ni dovolj denarja. Dovolj denarja pa ne more biti, če jo primerjava z neko radijsko postajo v Los Angelesu, ki jo posluša dvanajst milijonov poslušalcev. V Sloveniji tega ne moreš doseči. Ker želimo doseči neko raven programa, del programa opravimo štirje, medtem ko v Franciji ali Nemčiji dela to dvajset ljudi. Mi znamo z manj denarja in ljudi narediti 90 ali 95 odstotkov tako dober program kot v tujini. Znanje in rast bosta prinesla razvoj, ne moremo pa konkurirati tujini."

Vodite tudi razne prireditve. Si tudi na tem področju želi danes že vsak postati voditelj? Ločijo prireditelji zrno od plevi?

Več v tiskani izdaji!