Indija: Iz soprogove sence na svobodo

S kar kakšnih deset let starejšim soprogom - izmerjeno takole, na oko - sta z vlakom potovala domov, ko sta se zapletla v zanju bržkone neprijetno medkulturno razpravljanje. Njun zakon je bil, tako kot večina njih v Indiji, dogovorjen med starši.

Filozofija ljubezni

Res lepo dekle, z obraznimi potezami idealne indijske lepote, je bilo oddano v obetavni zakon z železničarjem, naslednjim vodjem majhne železniške postaje, v kraju, izgubljenem nekje na fantastično velikem zemljevidu te dežele. Medtem ko je dekle pozorno, a z mero začudenja, poslušalo zahodno filozofijo ljubezni, se je soprog neprijetno presedal, dokler ni pogovora prekinil z odločnim pojasnilom: "Pri vas se zaljubljate zaradi ljubezni, se poročate in vam devetdeset odstotkov zakonov propade in konča z ločitvijo. Pri nas je devetdeset odstotkov zakonov dogovorjenih, a so ti zato vsaj trdni." Malce je pretiraval. A bolj kot izjava je bila zanimiva molčečnost njegove izbranke. Takšna je pač njena vloga. Tako je njen molk bolj kot njeno strinjanje ali nestrinjanje odražal njeno - podrejenost.

Odnos med spoloma je tamkaj namreč sila zapleten. Ženske so v drugi ali tretji vrsti. Ne gre pozabiti, da so še pred nedavnim ponekod prakticirali sati, obred sežiganja vdov (mar ni ironično, da sati v neposrednem prevodu pomeni krepostna žena?).

Takšen, malce dolgovezen uvod, je potreben, da bi razumeli majhno (r)evolucijo, ki se dogaja v sodobni Indiji. Številne ženske podirajo tradicionalne pregrade in segajo po do nedavna nedosegljivi samostojnosti.

Ena takih zgodb je življenje Sureke Jadav, ki je po končanem študiju elektrotehnike iskala službo, se odzvala na oglas ter tako zoper vsa pričakovanja izbrala poklic vlakovodje. Bolje to, kot pa da bi ostala brezposelna, si je mislila.

Zlahka je položila uvodni izpit indijskih železnic, preostalo je le še praktično usposabljanje, pri katerem bi se naučila upravljati z lokomotivo. Tedaj je lahko na svoji koži doživela spolno diskriminacijo.

"Žal mi je"

Njen učitelj ji je brez ovinkarjenja povedal, da ji ne dovoli obiskovati pouka, ker je - ženska. "Žal mi je," je bil licemerski.

Toda Jadav je žilavo dekle. Pred učilnico je stala prav vsak dan, dokler učitelj ni popustil in ji dovolil vstopiti.

Od takrat je hitro napredovala: najprej je bila pomočnica tovornega vlakovodje, sedaj upravlja vlak v okolici indijskega poslovnega središča Mumbaja.

Njena potrpežljivost in tihi protest zoper šovinizem je ni pripeljal zgolj do naziva prve indijske vlakovodje, temveč je postala tudi obraz z oglasnih plakatov, namenjenih osvoboditvi žensk v izrazito moški družbi.

V Indiji, kjer živi več kot milijarda ljudi, je podobnih zgodb kar nekaj. Ženske zasedajo nekoč nedosegljiva mesta, naj si bo to v politiki, poslovnem svetu ali športu.

Pot so tlakovale izjeme, kot je bila nekdanja predsednica vlade Indira Gandi ali predsednica uprave indijske branže multinacionalke Pepsi Co., Indira Nuji, morda tudi, ne nazadnje, Rina Kaušal Darmšaktu, ki je kot prva Indijka dosegla južni pol.

Čeprav so to vzornice, izvedenci še vedno govorijo tudi o tisti drugi Indiji, v kateri starši še vedno raje v dobro šolo pošljejo sina kot hčer. Deklice raje vpišejo na tečaje kuhanja in šivanja, da bi postale imenitne gospodinje. In nič več kot to.

Nedavno poročilo Svetovnega ekonomskega foruma je Indijo po merilih položaja žensk uvrstila na 114. mesto med 134 državami, kar ni za deklarativno največjo svetovno demokracijo nič kaj laskava ugotovitev.

Toda spreminja se. Predsednica države, denimo, je ženska. Prvič v zgodovini je ženska tudi predsednica parlamenta. Potem je tukaj še Sonja Gandi, voditeljica vplivne kongresne stranke, ki je svojo politično opcijo pripeljala do velike zmage na nacionalnih volitvah. Nirupama Rao je postala druga ženska v zgodovini, ki zaseda mesto, primerljivo s položajem zunanje ministrice.

Hkrati se spreminja podeželje Indije, kjer je malo priložnosti za delo, zato pa se oblikujejo skupine za samopomoč. Te ponujajo tako imenovana mikroposojila, med drugim namenjena ženskam. V takih skupinah sodeluje skoraj pet milijonov ljudi, posredno vključuje 59 milijonov družin. V povprečju ponujajo kakšnih, preračunano, tisoč evrov posojila, kar je za tamkajšnje razmere zajetna vsota. Ženskam ta denar med drugim pomaga pri uveljavljanju v družini - zahtevajo večji glas v izrazito patriarhalno nastrojenih družinah.

Še en ključen trend je opaziti: vse več je zaposlitvenih priložnosti v mestih. Številna dekleta se s podeželja selijo v metropole, kjer se zaposlujejo in imajo tako možnost samostojno sprejemati nekatere najbolj usodne odločitve, vključno o možitvi in izbiri moža. Čeprav je to šokantno za njihove družine, jim njihova finančna neodvisnost to omogoča.

Spremembe zakona

Prej ali slej bo moralo prisluhniti pravo. Ponekod je že. Ena najpomembnejših novosti na tem področju je sprememba v zvezdni državi Maharaštra, ki velja za najbolj bogato med vsemi. Tamkajšnje oblasti so sprejele predlog spremembe zakona o kazenskem postopku za legalizacijo "skupnega gospodinjstva"; ženske, ki bi jih partnerji zapustili, imajo po novem pravico zahtevati preživnino.

Pravzaprav so morali spremeniti pravno razumevanje besede "soproga". Ta poslej velja tudi za ženske, ki dalj časa živijo z moškim.

Medtem v Mumbaju zdaj 44-letna Sureka Jadav, mati dveh otrok, še naprej opravlja delo na železnici. Pred nedavnim so jo novinarji spraševali, kakšni so zdaj odnosi v službi. "Vsi moji moški kolegi mi stojijo ob strani," je na kratko in optimistično pojasnila Sureka.(dfl)