"Do zdaj je bilo le ogrevanje"

Na ovitku zadnjega albuma ob vašem imenu piše Zlatko X. To nas kajpak spomni na marsikaj …

"Ta X sem si dal k imenu iz razloga, ki ga ne bi nikoli nihče uganil. Moja babica je bila nepismena in se je podpisovala s križcem. Torej ta X ne namiguje na Malcolma X in na podobne navezave. Je iz moje osebne izkušnje. Moja babica me je namreč naučila več kot vsi učitelji v šoli. Nepismena oseba. A ni to smešno? Imela je dar govora, moč iskrenosti, močna čustva, izkazovala je ljubezen. Spravila je več ljudi na svet, saj je bila v domači vasi tudi babica pri porodnicah."

Pripeljani v Slovenijo

Na Malcolma X smo nujno pomislili že zato, ker si je Malcolm Little svoj čas priimek spremenil v X, da bi povedal, kako so mu identiteto, torej "ameriški" priimek, vsilili belopolti gospodarji. Tu pomislimo na priseljence v Slovenijo, ki jih obkladajo z južnjaki, s čefurji ali čapci, in jim hočejo vsiliti nekakšno "slovensko" identiteto. Zbrisati jim želijo "-ić".

"Tu res lahko vidimo povezave. Tudi ‚južnjaki’ so bili pripeljani v Slovenijo kot poceni delovna sila. Ko so tukaj delali, so se tu ustalili, poročili in ustvarili družine. Poselili so se v blokovska naselja s premajhnimi stanovanji. Vendar se ne nameravam primerjati s temnopoltimi v Ameriki. Ne nameravam pripovedovati iste zgodbe kot črnci, ker to niso moje zgodbe. Ne nameravam prikazovati slabe plati življenja. Želim pokazati dobro plat. Ohranjam svoj optimizem. Vse vlagam v svojo glasbo, saj je to trenutno vse, kar imam. Glasba je edina stvar, ki ji lahko zaupam, poleg svoje družine. Včasih sem mislil, da imam prijatelje. Potem sem ugotovil, da bo vsak do mene dober, ko hoče kaj od mene. Nato pa me pusti na cedilu. Zahvalil bi se vsem tistim, ki me podpirajo, čeprav me osebno sploh ne poznajo. Poznajo me le preko moje glasbe. To so tisti, ki hodijo na moje koncerte, ki gledajo moje videospote, ki kličejo v oddaje, ko jaz nastopam v njih. To so tisti, ki mi dajo voljo za naprej."

Čapci ali čefurji so ena najbolj samosvojih, za Slovenijo značilnih oblik subkulture. Imajo vse značilnosti tiste življenjske prakse ali strategije, ki jim včasih analitsko rečemo (urbana) subkultura. S tem hočem reči, da so se ostale oblike načinov življenja mladih pri nas v preteklih desetletjih na nek način preslikavale iz ameriških, britanskih in še kakšnih vzorcev, od hipijev, obritoglavcev, pankerjev, reperjev, rejverjev in podobnih. Čapci pa so nekaj, kar v tej pojavni obliki najdemo le pri nas. Imajo tudi kulturne artefakte, od Magnificove pesmi Kdo je čefur preko raznih filmov, gledaliških del in knjig, vključno s Čefurji raus. Ob tem tudi sami sebe pojmujejo kot take. V smislu: jaz sem čapac in ponosen sem na to.

"Kar se mene tiče, sem neopredeljen. Neopredeljen sem, kar se tiče nacionalnosti. Neopredeljen sem, kar se tiče moje glasbe. Ne obremenjujem se s tem, če me uvrščajo v hiphop/rep. Naj si me razlaga vsak po svoje, imajo vso pravico. Reperji so ujeti v bazenu, jaz uživam globine morja. Enostavno nisem več omejen. Nočem biti več le reper. Sem človek po imenu Zlatan Čordić, ki dela dobro za družbo. Kdor me sprejme takšnega, kot sem, v redu, kdor ne, pa se očitno zaletava v zid… Če me že umeščate v ta okvir, lahko povem, kaj jaz delam s svojo glasbo. S svojo glasbo ne ogrožam ljudi. S svojimi pesmimi ne nagovarjam ljudi, naj zvijajo džojnte ali pijejo alkohol. S svojo glasbo sporočam svoje dobre občutke, ker sem našel pravo pot, če lahko tako rečem. V vsem tem času, ki sem ga preživel na Fužinah, zaradi pomanjkanja določenih stvari in tako naprej, sem se znašel na takih in drugačnih poteh. Se pravi, bil sem na tleh, doživel sem razne stvari. Ne le jaz, večina fantov, ki je živela na ta način. Nekateri so doživeli še kaj hujšega. Končno sem našel nekaj, kar me osrečuje. Hočem predstaviti dobro stran Fužin. Se pravi Fužine kot kraj, kjer je veliko mladih upov, ki na žalost niso prišli do svojega sijaja, ker jih pri tem ni nihče podpiral. Nihče jim ni pokazal poti, nihče jim ni povedal, kam se lahko vpišejo, na katere šole. Nihče jih ni razumel. Vendar če nas zatirajo, to še ne pomeni, da ne moremo doseči tistega, kar smo sposobni doseči. Pomembna stvar, ki sem se je naučil od svoje babice in njenih prednikov, je: ‚Uzdaj se u se i u svoje kljuse’. Se pravi, zanašaj se na samega sebe."

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)