Politiki prirejajo zgodovino

Ob teh prazničnih dneh se pogosto spominjamo naše preteklosti, naše zgodovine. Ob tem je skoraj skrb zbujajoče, da Slovenci vse do danes nismo imeli atlasa svoje zgodovine, saj je bila ta na kartah vedno vključena v širše zgodovinske atlase Jugoslavije. Prvi poskus, da bi bila slovenska zgodovina prikazana na posebnih zemljevidih v samostojnem atlasu, je bil Zgodovinski atlas Slovenije, ki je izšel v begunskem taborišču v Spittalu leta 1948, ob letošnjih jubilejih pa se zgodovina spreminja. Založba Nova revija je namreč jeseni 2001 utemeljila to potrebo in sestavila načrt Slovenskega zgodovinskega atlasa, ki naj bi zajel ključna obdobja od prazgodovinskih kultur do osamosvojitve Slovenije. Atlas bo izšel letos, njegov recenzent pa je dr. Peter Štih, redni profesor za zgodovino srednjega veka in pomožne zgodovinske vede na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.

Zgodovina so dejstva, vendar zgodovina je tudi interpretacija teh dejstev?

"Absolutno! Metodološko je zgodovinarjevo delo sestavljanje iz ugotavljanja zgodovinskih dejstev in nato njihove interpretacije. To je nekaj, kar bo vsak študent zgodovine slišal že na uvodnih predavanjih. Prav zaradi pomena, ki ga ima interpretacija bi lahko rekel, da so zgodovinarji poklicni revizionisti. Preteklost namreč vedno znova interpretirajo in s tem revidirajo obstoječo sliko. Še bolj zaostreno bi lahko celo rekel, da zgodovina ne nastaja v preteklosti, ampak v sedanjosti, na pisalnih mizah zgodovinarjev, ki to preteklost opisujejo, ocenjujejo, interpretirajo, revidirajo, skratka ji dajejo podobo. Pri tem seveda mimo dejstev ne morejo, lahko pa jih interpretirajo na zelo različne načine."

Koliko vemo Slovenci o svoji zgodovini v primerjavi s tem, koliko o svoji zgodovini vedo Nemci ali Američani?

"Na to vprašanje vam ne znam eksaktno odgovoriti. Tudi ne vem, ali so bile - in če so bile, kako so bile - pri nas narejene ankete, ki bi merile poznavanje slovenske preteklosti, niti ali obstajajo ustrezne primerjave, na podlagi katerih bi lahko izmerili, ali vemo Slovenci o svoji zgodovin več ali manj kot Američani ali Nemci o svoji. Lahko govorim le na podlagi svojih izkušenj in vtisov. Na splošno menim, da je poznavanje zgodovine vse bolj skromno in tudi vse bolj površno. Zgodovina v javni rabi v veliki meri obstaja le na ravni stereotipnih, skrajno poenostavljenih in črno-belih predstav. Prav tako je zgodovina v javni rabi vedno znova instrumentalizirana. Do nje se vedemo, kot da je samopostrežna trgovina, iz katere vzamemo, kar nam je ljubo. Želje po razumevanju, kaj se je dogajalo in zakaj se je zgodilo, je premalo celo v zgodovinarskih vrstah."

Zmota pri Karantaniji

Zgodovina Slovencev je stvar zadnjih stoletij, čeprav seveda ne moremo mimo zgodovine našega sedanjega prostora. Je Borut slovenski knez, je Karantanija prva slovenska država?

"Predstava, da je bil Borut karantanski knez in Karantanija prva slovenska država, ni nič drugega kot retrogradna nacionalizacija zgodovine, ki projicira nacionalno zgodovino v obdobja, ko današnjih narodov in tudi Slovencev še ni bilo. Gre za vsesplošen pojav, ki ni nobena slovenska posebnost. Ta in podobne podobe so v glavnem nastale v 19. stoletju in so izraz ter sredstvo takrat oblikujočih se narodov. Kot identitetna skupnost - in to so narodi - se pravi kot skupnost, ki jo združuje zavest o skupni pripadnosti, usodi in zgodovini njenih članov, so se Slovenci začeli oblikovati šele od poznega 18. stoletja naprej, v času Karantanije in Boruta pa neke slovenske zavesti seveda še ni bilo. Karantanija je bila država Karantancev, kot so njene prebivalce imenovali sosedje in kot so se označevali tudi sami. In Borut je bil njihov knez. Dodati je še, da so Karantanci v percepciji ljudi tistega časa seveda bili slovansko ljudstvo, niso pa zato bili že Slovenci."

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)