Miodrag Đorđević: Erozija ugleda je na pohodu

Če imaš zagotovljena javna sredstva, moraš povedati, kaj boš zanje naredil. Če ne narediš, pač greš - Ko pride stvar do parlamenta, stroka ni več v prvem planu. Tam so drugačna pravila

Povabljeni ste na kavo - sreda, 10.03.2010 Tekst: Ciril Brajer

"Prvi smo ugled sodnikov dolžni varovati sodniki sami! Toda tudi mi včasih pogrešimo, kot smo na primer vrhovni sodniki, ko nismo podprli edinega kandidata za predsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića. Možakar z vsemi vrlinami, človeškimi in strokovnimi, izredno cenjen tudi v tujini, ni bil potrjen zgolj zato, ker je po slogu malo drugačen. Neodpustljivo in našemu ugledu škodljivo!" Tako je našega sogovornika opisal njegov kolega, vrhovni sodnik Vasilij Polič, in kajpak zbudil naše zanimanje. Nemudoma smo ga povabili na pogovor.

Pisarno ima urejeno, na mizi skrbno zložene skladovnice knjig. Na policah bogata zbirka športnih pokalov. Torej moč. Poleg cela vrsta različnih kipcev sov. Modrost. Na pisalni mizi revolver, colt 45 (peacemaker), mi pa se do njega prebijamo skozi rentgenske in druge preglede varnostnikov? "Brez skrbi, gre za repliko, verno kopijo, ki pa ne dela. Spomin na študij v ZDA." Na računalniškem zaslonu njegovi otroci. "Nanje sem pa res ponosen!" Na pogovor je pripravljen. Čakajo nas zapiski, naše iztočnice, ki jih je dobil le dan prej, so že opremljene s pripombami, poudarki, vprašaji.

Očitno ste organiziran človek.

"Zelo! Red in disciplina! To imam verjetno po dedku, ki je bil iz stare avstro-ogrske šole, in po očetu, ki je bil zdravnik v vojaški službi. Vzgoja pusti posledice. Ob svojih dveh sinovih (Levu in Nilu), ki sta pravo živo srebro, se začnem spraševati, kakšen otrok sem bil sam. No, sprašujem starše…"

In izveste?

"Da sem bil zelo miren. Veliko časa sem preživel pri dedku in babici, prelepi spomini. V kino sem rad hodil, še me sprosti dober film. Ogromno sem bral, vse po vrsti, najraje pustolovske romane. Zdaj za knjige zmanjkuje časa. Služba, strokovna literatura, predavanja, pisanje člankov, otroci. Duševni mir najdem v planinah, ob Soči."

Pa knjige kolege Vasilija Poliča, ste jih prebrali?

"Nekatere ja, nekatere sem poskušal. Vasko je možakar, poln življenjske moči, bujne domišljije. Oba malo štrliva ven, kar naju druži. Mimogrede, že od otroštva mi prijatelji rečejo Miki."

Na vrh

Torej nazaj v otroštvo.

"V šoli sem bil priden. Tu je prišel šport, ki me še spremlja. Nogomet (Turisti, ŠD Pravnik). Košarka, dve desetletji sem bil košarkarski sodnik, sodil sem tudi ekipam, v katerih so igrali velikani kot Rađa, Kukoč, Divac… Kasneje sem postal mednarodni delegat. Bil sem na zaključnem turnirju ULEB-a v Izraelu. S čimer že sem se ukvarjal, sem skušal priti na vrh. Ko sem začel teči, da si prekrvavim možgane in zbistrim misli, sem kar padel v maraton. Preizkusil sem se tudi v gorskih tekih. Gre za samopreizkušanje, nikoli se ne vdam."

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)