Prvi honorar je bil ukor

Že več kot dvajset let sva sodelavca, ampak še vedno mi ni povsem jasno, kje in kako si začel pisati? TT, Antena, nato Nedeljski?

"Prva dva prispevka sem napisal kot štirinajstleten smrkavec, mama Tončka pa ju je odnesla na uredništvo Slovenskega poročevalca. Oba so objavili in ji rekli, naj še pišem. To je bilo zame in tudi zanjo pravo zmagoslavje, saj sem bil v tistih letih problematičen dijak. Ampak prvi honorar za pisanje sem pa vendarle dobil v šoli."

Verjetno izključitev iz šole?

"Skoraj. Moj prvi honorar za pisano besedo je bil ukor celotnega učiteljskega zbora. S prijateljem Jocem Podbojem sva za stenski časopis napisala projekcijo naših profesorjev. Jaz sem sestavil tekst, Joco pa ga je lepo napisal, ker mu je pero lepše teklo. Prvič me je podpisal s psevdonimom Tof. Ravnateljica je tekst označila kot protipropagandnega in reakcionarnega, na koncu pa sem dobil ukor pred izključitvijo. 1. januarja 1960 sem se kot reporter zaposlil na TT, kjer me je sprejela odlična ekipa izkušenih novinarjev, kot so bili Edi Hrausky, Nande Žužek, Iztok Avsec in drugi, ki so me vzeli povsem za svojega. Imel sem nore ideje, uredništvo pa me je v tem podpiralo. Ob menjavi uredniške posadke sem odšel za urednika k Anteni, v TT pa sem še vedno obdržal rubriko Rezervirano za Tofa. Antena je bila posebna zgodba o uspehu, marsikaj smo si lahko privoščili le zato, ker je bila protiutež Ognjišču."

Butik si začel pisati najprej za nedeljsko Delo, potem pa si se preselil k Nedeljskemu dnevniku.

"Najprej sem nastopil v Satlerjevi rubriki Znanec iz sosednje ulice, tedanji urednik Dnevnika Božo Kovač pa me je zvabil na Nedeljca. V tem je uspel predvsem zato, ker se na Delu niso držali dogovora, da me ne bodo cenzurirali. Zavezal sem se, da bom vsak teden napisal Butik, neodvisno od tega, kje bom in kaj je z mano. Potem smo Butik razširili, ves čas pa sem z različnimi članki in akcijami nastopal v Nedeljcu, ne le na svoji strani, ampak tudi na drugih. Prvi Butik v Nedeljcu je bil objavljen 17. januarja 1971 na 17. strani, res pa je, da je moje ime že vsa ta leta povezano z ‚mojim’ časopisom in ima vsako moje pojavljanje tudi pečat Nedeljca."

Ko že govoriva o Moped showu: ali ni bila predhodnica predstave in satire na odru Metla?

"Moj prvi odrski satirični projekt je bila skupina Metla 66, ki je nastopala s satiričnim kabaretom Larifary. V besedi Metla so se skrivale začetnice imen sodelujočih. Marjan (Kralj), Endi Goršič, Tof, Mirko Bogataj, Lovro Arnič in Alenka Vipotnik. Predstave smo imeli v Križankah in bile so razprodane, še preden se je pojavil oglas v časopisih. Zanimivo pa je še nekaj. Daljni sorodnik, ki je delal za Udbo, me je takrat opozoril, naj nekaj noči spim drugje. Potem se je vse skupaj počasi umirilo. Leta 1966 so bili drugačni časi, najbolj pa so nam zamerili, ko je eden od skupine stopil k mizi, se prijel za njen rob in glasno rekel: ‚Ovaj, kako da kažem...’ Metla je bila za tiste čase ostra in že takrat sem začel temeljito pometati po slovenski sceni. Zabavni in politični. Neusmiljeno..."

Zlata selekcija

Zagotovo je bila ena najuspešnejših in najbolj odmevnih tvojih akcij Zlata selekcija, nogometna ekipa znanih športnikov in medijskih osebnosti, ki je igrala z različnimi nasprotniki, predvsem lokalnimi politiki po vsej Sloveniji, izkupiček pa je bil namenjen Zvezi paraplegikov Slovenije. Kako je prišlo do te ideje?

"Nekoč sem srečal Joška Globokarja, ki je bi takrat že na vozičku, in socialno delavko Zveze paraplegikov Minko Petek, ki sta me prosila, če bi lahko nastopil na njihovem pustovanju, potem pa me ni bilo zato, ker so se tik pred tem člani ansambla Šok, ki bi morali iti z menoj, skregali. Čez dober mesec sem ju spet srečal in Minka je takrat rekla, da niso pričakovali, da bom prišel, ker jih tako ali tako vedno vsak ‚nategne’. To me je tako prizadelo, da sem že naslednji dan prišel k njim na zvezo in s takratnim predsednikom Ivanom Peršakom sva se dogovorila za dobrodelni koncert v Hali Tivoli, ki je bil prvi tak koncert v Ljubljani. Na zvezi so me potem vzeli za svojega, videl sem, da gre zbrani denar neposredno za njihove člane, nato pa prišel na idejo o Zlati selekciji. Poklical sem Bojana Križaja, Mira Cerarja, Iva Daneua, Braneta Oblaka in druge znane športne zvezde in odigrali smo več kot 110 tekem."

Zbrali ste ogromno denarja za paraplegike, ampak to je bil le del pomoči.

"Joško Globokar mi je nekoč rekel: ‚Z Zlato selekcijo in tvojimi akcijami smo dosegli to, da ljudje nimajo več predsodkov do nas vozičkarjev in da smo tudi mi uspeli pregnati lastne strahove.’ Tega ne bom nikoli pozabil."

Zadnji trenutek

Vrniva se k Moped showu. Na tvojih nastopih sem bil velikokrat, značilno pa je bilo, da so nastopajoči vedno dobili tekst v zadnjem trenutku.

"Rekord sem postavil prav na koncertu v Hali Tivoli. Tekst za Rifletovo točko sem pisal še v garderobi, on mi je gledal čez rame in se sproti učil besedilo. Včasih človeku zmanjka časa, res pa je tudi to, da najbolje pišem v zadnjem trenutku, ko me zgrabi adrenalin."

S satiro sprožaš salve smeha in številne zamere.

"Če imaš gobec, te nihče ne mara, sem nekoč rekel, in to se pozna tudi pri različnih priznanjih. Veste, meni ne more nihče ničesar očitati. Državnega priznanja nisem dobil ne prej in ne sedaj, ker me imajo številni v želodcu. Kljub temu nisem človek, ki samo zbada, ampak sem kdaj pa kdaj naredil tudi kaj dobrega."

Že več kot dvajset let sodeluješ s hematoonkološkim oddelkom Pediatrične klinike, kjer se zdravijo otroci, oboleli za rakom in krvnimi boleznimi.

"Nekoč smo po snemanju Moped showa pred Radiem Slovenija srečali neko gospo, ki je povedala, da je zdravnica na hematoonkološkem oddelku Pediatrične klinike in nas povabila na obisk. Že naslednji teden smo jih obiskali: Martin Žvelc s harmoniko, Marjan Kralj, Marta Pestator, Simona Vodopivec, Rifle, Maja Boh in jaz. Res je, da nismo vedeli, kam gremo. Takrat je bilo tam dvanajst otrok, z infuzijami, z glavicami brez las... Otroci, ki so spoznali bolezen v najhujši podobi. Nekako nismo vedeli, kako naj jim s satiro za odrasle prikličemo smeh. Bili smo zmedeni, potem pa je Martin raztegnil harmoniko in začeli smo pripovedovati šale. Tako smo jih navdušili, da mi še danes igra srce. Pozneje me je dr. Majda Benedik - Dolničar, zdravnica, ki nas je povabila, poklicala in mi rekla, da so bili otroci tako zadovoljni, da ves teden ne bi potrebovali zdravil. Od takrat je minilo dvajset let in tam sem s svojo ekipo stalen gost. Veste, to so moji veliki prijatelji..."

S sloganom od ideje do realizacije so povezane številne rekreativne prireditve.

"Kot najstnik sem bil aktiven športnik. Nogometaš, tekač na smučeh, državni reprezentant. Ko se je v tujini začela pojavljati rekreacija, sem si rekel, zakaj ne bi nekaj podobnega pripravili tudi v Sloveniji? Z Janezom Pavčičem sva organizirala prvi smučarski maraton na Črnem Vrhu nad Idrijo. V kolesarskih krogih sem spoznal Zvoneta Zanoškarja in skupaj sva se odločila za maraton Franja. Pa Juriš na Vršič, tek okoli Bohinjskega jezera, ki je nastal kot popestritev taborniškega življenja v Bohinju, za nagrado, veliko čokolado, ki sem jo sam kupil. Tudi s Triatlonom jeklenih je bila podobna zgodba. V akciji Sto smetarjev na Triglavu smo očistili vrh, potem severno steno in poti, pozneje pa se preselili v nižino. Pa akcija Nedeljskega Vrh na vrhu in še marsikaj, tako da bi samo z naštevanjem porabila celo stran Nedeljca."

"Ti nisi kralj..."

Mimogrede, Zvoneta Zanoškarja si imel včasih redno na tapeti. Ali ti je kdaj zameril?

"Zvone se je mojim šalam na njegov račun samo smejal. Mi je pa nekoč vrnil, da jaz nisem kralj oslov, ampak čisto navaden osel."

Bo v Medvodah nastopil popoln Moped show?

"Na tem nastopu se bom od Moped showa dokončno poslovil, in to s tekstom, ki sem ga napisal štirinajst dni pred koncertom. Čudeži se dogajajo, čeprav bom moral še kaj dodati. Takoj ko je Borut Pahor izbral vlado, sem že dobil dovolj materiala. Še posebej z ministricami …"

V teh dneh si izdal tudi pesniško zbirko Jahači čebel. Pišeš pesmi?

"Ja, v svojem slogu. Samo eno. Če hočeš biti srečno poročen, takoj opusti usklajevanje mnenj."

Imaš sedaj več ali manj materiala, kot si ga imel pred osamosvojitvijo v starem sistemu?

"Bistveno manj, vedeti pa je potrebno tudi to, da so ljudje takrat satiro doživljali nekako drugače. Takrat smo imeli eno stranko, ki je šla po tihem vsem na živce in smo se lahko dobro šalili na njen račun. Po osamosvojitvi smo se Slovenci razdelili na stranke in sedaj je tako, da jih je zaradi enega strankarskega veljaka več užaljenih. Idealne satire ni več."