Kosilo za en samcat evro

"Vrnili smo se maja lani. Prej sem kar dolga leta živel na drugi celini, v Združenih državah Amerike. Tja me je nekoč pognala ljubezen do jadranja, že daljnega leta 1998. Imel sem nekaj denarja, ki sem ga privarčeval, v Izoli pa sem takrat jadral z nekim Američanom, s katerim smo hodili skupaj tudi na regate. Veliko mi je govoril o Ameriki, privarčeval sem denar in ker sem bil mlad, sem se odpravil tja," začenja svojo pripoved Tine. Tam pa so se potem stvari počasi začele zapletati.

V ZDA je izgubil vse

"Naneslo je tako, da sem se moral čez nekaj let vrniti domov. Izgubil sem ves denar, dobil sem samo enosmerno karto za prevoz domov. In v tistem času sem spoznal svojo ženo, zdaj že nekdanjo. Zadnji hip me je prepričala, naj ostanem pri njej," razlaga svojo življenjsko zgodbo. Bilo je pred dobrimi desetimi leti. "Naneslo je tako, da sva ostala skupaj, dobila sva Vala in pozneje Nevo, skupaj smo živeli pet let. A kakor se pogosto zgodi, se je ljubezen ohladila in z ženo Helen sva se po petih letih razšla," pripoveduje Tine.

Za otroka sta se dogovorila, da si ju bosta delila. "Jaz sem ju imel polovico časa, vse praznike in vse konce tedna ter za rojstne dneve. Ampak še tisto polovico časa, ko naj bi sama skrbela zanju, je otroka pogosto dala naprej svojim staršem. Z njo sem se želel dogovoriti, da bi otroka ostala z menoj, da bi se z menoj vrnila v Slovenijo, pa je bila proti; rekla je, da ju ne da, dokler je njena mama živa. Njena mama je bila namreč nanju zelo navezana. V tistem času sem imel že štiri leta novo resno partnerko, skupaj sva načrtovala priti k meni domov. A si je glede Slovenije premislila, jaz pa sem načrte nadaljeval."

Tine razlaga, da se je za vrnitev odločil zaradi krize v ZDA. Upal je, da ga doma čaka boljše življenje. "Tu pri nas se niti ne ve dobro, kako hudo je čez lužo. Na Floridi, kjer sem živel, je cel kup hiš zapuščenih, praznih, banke so sedle nanje, lastniki so se morali izseliti. Veliko je potepuhov, ki so vanje na silo vdrli. Tam je zdaj res strašansko hudo, še predstavljate si ne, kako je. No, zato nas je pot vodila domov, iskat novo prihodnost, morda nadaljevat tisto zgodbo, ki sem jo pred dvanajstimi leti doma zapustil."

Ostali so samo prihranki

Tine se je torej lani z otrokoma vrnil domov, prepričan, da mu bo uspelo zgraditi novo življenje. Z dvema majhnima otrokoma. "Službe nimam, nisem imel stanovanja. Imel pa sem nekaj prihrankov. Otroka sem dal v šolo, želel sem, da bi se čim prej dobro naučila slovenskega jezika. A se je tudi doma marsikaj spremenilo, bistveno slabše je. Po izobrazbi sem sicer lesarski tehnik, a kako zdaj na hitro najti službo? Pa še težava je, ker če bi že našel službo, kdo bi v tistem času poskrbel za oba otroka…"

Tine je s prihranki najel stanovanje za eno leto, a sredi leta se bo najemnina iztekla, potem bo hudič. Težave se kar kopičijo. "Tudi hrane imam še za nekaj časa, za kakšen mesec, sem jo tudi nakupil s prihranki, ki pa jih zdaj ni več, zmanjkalo je denarja. A nekaj časa bomo še zdržali. Veste, glede kuhanja sem kar spreten, za en evro sem sposoben narediti kosilo za vse tri." Pogledam na mizo v kuhinji, kjer sediva. Nož, zraven pa nekaj krompirja, solata in nekaj kivija. To bo vsem trem pripravil za kosilo, ko se otroka vrneta domov. Pravzaprav ju hodi vedno sam iskat v šolo.

Dvajset evrov v žepu

"Zdaj mi je ostalo samo še dvajset evrov. Zaradi birokratskih ovir in različnosti zakonov, ki se nanašajo na skrbništvo nad otrokoma pri nas in čez lužo, doslej še nisem uspel uveljaviti otroških doklad. Tudi sam nimam nobenega dohodka, ker iz podobnih razlogov ne morem biti prijavljen na zavodu. Ničesar nimamo, nobenih dohodkov, stroški pa se kopičijo, predvsem tudi dolgovi v šoli. Za hrano in za obšolske dejavnosti. Nekako okoli štiristo evrov je že naneslo. Zato sem se tudi dogovoril, da imata trikrat na teden kosilo v šoli, ko imata tam še popoldanske dejavnosti, proti koncu tedna jima kuham sam ali pa morda stopimo do moje mame, da jima kaj naredi. Oblačil sem nekaj nakupil, ko sem še imel denar, pomagajo tudi prijatelji. A vse to je le začasno. Potrebna bo nova obutev, otroka jesta, fant skoraj več kot jaz. Počasi bo vsega zmanjkalo in potem ne vem, kako bomo naprej."

Tine nima nobenih dohodkov. Na pristojnih službah pravijo, da bi moral dati prevesti ameriške dokumente, a prevod ene take strani stane petdeset evrov. "Vsega skupaj je kar trideset strani, od kod neki naj vzamem denar za prevod. Potrebujem tudi prevod ločitvenih papirjev, gre pa še vedno za birokratske ovire in za različnost zakonov." Zaradi tega so Tine, Val in Neva brez denarja, brez prave prihodnosti. "Potreben bo tudi prevod rojstnega lista za otroka, da ju lahko vpišem v matično knjigo. Za Nevo sem že uredil, za Vala pa še moram. In da bo vse skupaj še huje, smo zdaj zaradi teh zapletov vsi brez zdravstvenega zavarovanja. Ko sem se vračal, sem bil prepričan, da imajo otroci do osemnajstega leta brezplačno zavarovanje, a na žalost ni tako. Ker sam nisem zavarovan, tudi otroka ne moreta biti zavarovana brez mene."

Skupaj na taborjenje

A ne glede na vse težave, ki so se družinici nabrale na ramenih, Tine ne obupa. Zakaj le, saj je mlad. "Iščem službo, prepričan sem, da bom nekako našel delo in da bom lahko poskrbel tudi za varstvo otrok v času, ko bom sam delal. Ni pa lahko, nikogar nimam ta hip, da bi stopil na moje mesto. A se na srečo z otroki dobro razumemo. Veliko časa preživimo skupaj, tako rekoč ves prosti čas. Jaz ga imam zdaj veliko, gremo v gozd, gremo na igrišče, igramo se doma. Poleti gremo skupaj taborit v Iški Vintgar, trudim se, da otroka ne bi čutila težav, s katerimi se ubadamo. A vsega se ne da zakriti. Včasih imata v šoli kakšne težave zaradi drugih otrok, ki opažajo naše težave. To zanju ni lahko."

Za nikogar med njimi ni lahko. Najemnina za stanovanje se izteka, zaloge hrane bodo kljub Tinetovi varčnosti počasi pošle. Za to leto je še imel toliko denarja, da je otrokoma kupil knjige in vse potrebne in nepotrebne delovne zvezke za šolo, kaj bo drugo leto, ne zna odgovoriti. Birokratski mlini pa kar meljejo, denarja ni. Počasi ne bo strehe nad glavo, ne bo oblačil ne obutve, morda celo hrane ne bo. Kakšna bo prihodnost potem? Kdo bo odgovoril na to!?