Bili smo v Podljubelju. Namenoma. Dogovorili smo se namreč z društvom Vilinski ključ, ki ga vodi Alenka Kos, da bomo skupaj pomagali Maši Topler, petnajstletnemu dekletu iz Mežice, ki so mu lani odkrili tumor v glavi, da bi si lahko ustvarila novo prihodnost, potem ko so ji zdravniki lanskega maja odstranili zlovešči tvor. Maša zdaj počasi okreva, a o njej bomo spregovorili še v nadaljevanju.

"Veste, že od nekdaj je v meni tlela želja, da bi pomagala otrokom v stiski. Pa ne samo njim, tudi starostnikom, ki so pogosto potisnjeni na obrobje življenja in dogajanja, in vsem tistim, ki so v teh težkih časih potrebni sočutja in pomoči. Že kot otrok se mi je porajal lik dobre vile in ta vila me spremlja vse življenje. Potem se je to razvilo v željo po ustanovitvi društva in pred dvema mesecema smo idejo tudi spravili v realnost. Tako sem se povezala tudi z Mašino mamico Simono, da bi z našo prireditvijo tu v Podljubelju zbrali sredstva za pomoč Maši, če ne za drugega, da bi si lahko privoščila vsaj nekaj dni oddiha na morju, saj bi Maši morski zrak in morska voda lahko zelo koristila. Skupaj s svojimi otroki smo pripravili to prireditev, na kateri bomo predstavili naše dobre vilinčice in njihovo poslanstvo," nam je ob srečanju povedala Alenka Kos, medtem ko se je dvorana v tem naselju pod Zelenico že dodobra napolnila. Tedaj je prišla, skupaj s svojo mamico Simono, tudi Maša.

Maša je polna upanja

Maša zdaj šteje petnajst let. Od lanskega leta naprej, od operacije dalje je Maša na vozičku. Zaradi vseh posegov in zaradi naporov jo je povsem pobralo, saj ima zdaj komajda nekaj več kot triintrideset kilogramov. A Maša nikakor ni zagrenjeno dekletce. Nasprotno, kljub vsem težavam je polna življenja, polna upanja in polna želja, ki jih bo, prepričani smo, nekoč lahko tudi izpolnila. Njena volja je neuničljiva, njena pozitivna energija pa nalezljiva.

"Z Mašo živiva v Mežici. Jaz sem po poklicu bolničarka negovalka, tako da kakšnih visokih dohodkov nimava, po bolezni pa so se razmere še zaostrile. Z dekletom tako kar težko preživiva. No, morda se je nekoliko izboljšalo v zadnjem času, saj je bilo po bolezni veliko odziva v javnosti in sva od dobrih ljudi dobila kar veliko pomoči," začenja zgodbo o Maši in njeni bolezni njena sedemintridesetletna mamica Simona.

"Da je z Mašo nekaj narobe, smo opazili na začetku lanskega leta. Najprej je imela težave z ravnotežjem, desna roka jo je začela močno boleti. Po mnogih pregledih so opravili tudi magnetno resonanco in ugotovili, da ima tumor na možganih. To smo zvedeli lani sredi maja, le dan kasneje so jo zdravniki že operirali." Od tistega časa naprej traja Mašina rehabilitacija. Življenje se je močno spremenilo, saj Maša potrebuje pomoč in nego štiriindvajset ur na dan. "Maša je zdaj na vozičku. Lahko rečem, da je zelo pozitivna, sploh ni depresivna, samo te kemoterapije jo tako močno zdelajo, da potem ne more niti jesti. Apetita sploh nima, tako je shujšala, da ima zdaj manj kot štiriintrideset kilogramov."

Šok je bilo treba prenesti

Ko so doma izvedeli, da ima Maša tumor, je bil za vse seveda hud šok. A se je vse odvijalo zelo hitro. "Prvi dnevi so bili resnično grozni. Zame je bilo tako hudo, da sem bila čisto na tleh in sem morala najprej sebe spraviti nazaj na noge, v ravnovesje, tudi Maša je bila na začetku povsem uboga. A ko sem si sama malo opomogla in začela na stvari gledati bolj pozitivno, se je to takoj poznalo tudi pri Mašinem okrevanju," pripoveduje Simona. Zdaj je od tega strašnega dogodka že več kot leto dni. "Življenje je prišlo v neke nove tirnice. Midve sva takrat mislili, dobro, najprej operacija, potem pa bo v redu. Potem pa so nama rekli, da bo imela punca triintrideset obsevanj in osem kemoterapij. To je bil nov šok in ko je bilo konec teh kemoterapij, smo izvedeli, da jo čaka še več kemoterapij."

A Maša očitno zelo pozitivno gleda v prihodnost, presenetljivo dobro prenaša svoje tegobe, še posebno glede na to, da je najstnica. Izgubila je lase, močno je shujšala, privezana je na voziček. "Strašno se je navezala name, jaz pa nanjo, saj sva štiriindvajset ur skupaj. Njena družba se je precej odmaknila, bolj malo se oglašajo pri njej. Veliko bolj nanjo popazita brat Luka in sin moje kolegice. Onadva jo pogosto peljeta ven, na kakšno pijačo, na sprehod." Simona pravi, da podnevi počneta marsikatero zanimivo stvar. "Rada je za računalnikom, greva na sprehod, doma pospravljava, rada kaj ustvarja, dela zapestnice. Mogoče zaradi bolezni zdaj govori malo bolj počasi, ampak drugače skuša živeti čim bolj normalno."

Več v tiskani izdaji!