Kje je torej meja med udarcem po otrokovi ritki, rahlo klofuto, tepežem s pasom in klečanjem v grobi koruzi? Prof. dr. Pavle Kornhauser, znani pediater, meni, da jo je težko določiti, zato se s somišljeniki, združenimi v Forum zoper telesno kaznovanje otroka v družini, ki deluje pod okriljem Zveze prijateljev mladine Slovenije, zavzema za ničelno toleranco do telesnega kaznovanja. Za otroštvo in odraščanje brez tepeža.

Ni vzgojni ukrep

"Fizično kaznovanje ne more biti vzgojni ukrep," poudarja Pavle Kornhauser, ki je na Pediatrični kliniki, kjer je dolga leta delal, videl hudo poškodovane otroke, žrtve nasilja v družini, zato je že v sedemdesetih letih začel opozarjati na nedopustnost nasilja nad otroki. Kmalu zatem so v Sloveniji sprejeli zakon, ki je prepovedal fizično kaznovanje v šolah. Pozneje so ozaveščene družbe razumele, da je nesprejemljivo tudi nasilje nad ženskami. Gibanje, ki ga vodi Pavle Kornhauser, poskuša zdaj narediti korak naprej, kajti tudi blage oblike nasilja, kot je na primer telesna kazen, puščajo posledice.

"Vem, da starši včasih pretepejo otroke, ker so bili poredni. Ne nazadnje so bili tudi sami tepeni, če so nagajali. Tako je bilo skozi stoletja. Toda nekoč so imeli starši tudi pravico nad življenjem in smrtjo otroka." Starši otroka najbrž udarijo v najboljši veri, da ga bodo le s tem lahko primerno vzgojili, včasih tudi enostavno zato, ker jim popustijo živci. Vendar ne razmišljajo, ali imajo do tega pravico. "Včasih dojenčki jokajo in se nočejo umiriti. Nekatere matere jih stresajo, da bi umolknili. Toda dojenčkove žilice so nežne in zlahka popokajo, zato pride do krvavitve v mrežnici.

Prva prepoved

To je v medicinski literaturi opisano kot sindrom tresenja glave," opozarja prof. dr. Kornhauser, ki je pred slabim mesecem skupaj s sodelavci različnih strok predstavil obsežen zbornik z naslovom Zagotovimo našim otrokom mladost brez telesnega kaznovanja.

Fizično kaznovanje otroka je leta 1979 prva z zakonom prepovedala Švedska; od tedaj je to storilo še enajst držav, med njimi tudi Avstrija in Hrvaška. Gibanje za odpravo takšnega kaznovanja se je na Švedskem začelo že dvajset let prej. Še leta 1965 je denimo 53 odstotkov staršev menilo, da je telesno kaznovanje včasih potrebno, leta 1994 je samo še enajst odstotkov javnosti podpiralo uporabo fizičnega kaznovanja kot vzgojno metodo. Namen kampanje je bil uresničen: ljudje so začeli razmišljati o načinih vzgoje in sprejemati stališča proti telesnemu kaznovanju. Svet Evrope je leta 2006 začel izvajati obsežen triletni program Oblikovanje Evrope za otroke in z njimi in je odločen: prepoved telesnega kaznovanja bo med njegovimi najpomembnejšimi nalogami. "Čeprav nekateri starši svoja dejanja potem obžalujejo, se marsikatere rane nikoli ne zacelijo. Če ne bomo ukrepali, lahko nasilje sproži novo nasilje, nove mučitelje bodočih otrok. Za ustavitev nasilja nad otroki nikar ne varčujmo z napori za spremembo zakonov in nazorov," je jasna Maud de Boer-Buquicchio, namestnica generalnega sekretarja Sveta Evrope.

Na črni listi

V Sloveniji je za sedaj zakonsko prepovedano le "surovo ravnanje" z otrokom, ne pa lažje oblike fizične sile v družini, zato je Slovenija uvrščena na tako imenovano črno listo držav, ki niso zakonsko prepovedale vseh oblik fizičnega kaznovanja otrok v družini. Ta lista je vsako leto krajša. Zato je po mnenju strokovnjakov tudi pri nas že dozorel čas, da starši spoznajo, da fizično kaznovanje ni primerna vzgojna metoda in da pušča negativne posledice. Telesna kazen se je pri nas v zadnjih letih iz javnosti umaknila v intimo in zasebnost, zato je še bolj boleča in skoraj tabuizirana. Marjeta Cotman, ministrica za delo, družino in socialne zadeve, pravi, da bo na tem področju tudi naša država ukrepala. "Problema nasilja, ki se pojavlja skrito očem, v senci zasebnosti, v družinah, se zaveda tudi država. Na ministrstvu zato nameravamo še letos pripraviti zakon o preprečevanju nasilja v družini. S tem se problema lotevamo tudi s pravnega in sistemskega vidika. Vzporedno z zakonom o preprečevanju nasilja v družini pa pripravljamo tudi družinski zakonik, ki bo kaznovanje otrok izrecno prepovedoval."

Sicer pa dr. Katja Filipčič s pravne fakultete v Ljubljani pravi, da po švedski zakonodaji ni nezakonito zgolj telesno kaznovanje, ampak tudi vse ponižujoče vzgojne metode. Prepovedane so nekatere oblike psihološkega kaznovanja, ki naj bi škodovale otrokovem razvoju; med njimi so grožnje, strašenje, zasmehovanje, zaklepanje otrok v sobo, večdnevno ignoriranje. Zakon ne predvideva kazni zoper kršitelje, saj naj bi bil namenjen predvsem spreminjanju javnega mnenja in ne "kaznovanju" staršev. Zakonodajalec je želel predvsem pokazati, da mora biti otrok deležen enakega varstva pred fizičnim kaznovanjem ali nasiljem kot odrasli. Zakonska sprememba na Švedskem sama po sebi ne bi učinkovala, če ne bi pred tem poskrbeli za ustrezno družbeno razpoloženje z močno javno razpravo, ki jo je podprla tudi država. Opozorila o nedopustnosti fizičnega kaznovanja so natisnili celo na embalažo za mleko in tako poskrbeli, da so prišla v vsak dom. Forum zoper telesno kaznovanje otroka ima prav ta namen; predvsem spremenili miselnost družbe, ki sicer ve, da se ljudi ne sme pretepati, a velikokrat pozablja, da so tudi otroci ljudje.