Aleksander Lucu: Za slovenske bankirje zaklenjen častni krog

Ozrimo se za trenutek nazaj na začetek Pahorjeve vlade, ko je bilo jasno, da bo moral imeti minister za finance dr. Franci Križanič ob sebi skrajno vrhunsko podkovanega finančnega velemojstra, ki bo znal reprogramirati državne kredite do tujine, ki bo ustvaril zalogo za kreditiranje domačih podjetij in ki bo znal perfektno držati na vajetih državni proračun. Dr. Križanič je vedel, da obstaja v Sloveniji edini tako usposobljen človek, ki je sicer redko na očeh javnosti, Anton Žunič. Ta je bil v času Janševe vlade odstavljen kot predsednik nadzornega sveta Nove Ljubljanske banke, ker je zahteval skrben vpogled v poslovanje njene hčerinske banke LHB v Frankfurtu. Zato je dr. Križanič predsedniku vlade Borutu Pahorju predlagal, da v svojem kabinetu za državnega sekretarja postavi Antona Žuniča. Vseh zvijač nasprotnikov vajeni Žunič je pristal, da postane sekretar, vendar šele po srečanju s predsednikom vlade, ki ga mora osebno povabiti, kar ni bilo dejanje pomembnosti, temveč le zagotovilo, da dr. Križanič misli resno. Borut Pahor je Žuniču dal roko, ga po stari navadi potrepljal po rami za dobrodošlico, potem pa je napovedano imenovanje zaokrožilo po političnih kuloarjih. Ni minilo niti dvanajst ur, ko je Pahorja obiskal Andrej Vizjak, minister za gospodarstvo v Janševi vladi. Do predsednika vlade je imel Vizjak dostop brez najave, kar je bil nikdar pojasnjen privilegij, ki pa se je pokazal v vsej širini tri leta pozneje, ko je Borut Pahor obupno nasprotoval svoji stranki SD, da bi stopila v koalicijo z Zoranom Jankovićem. Tlelo je celo upanje, da bo SD del rdeče-žolte koalicije s SDS.

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)