Pisali smo o uspehih Tržičana Bojana Mežnarja. Ko mu je v roke prišla prva kitajska žaga, je ugotovil, da je kopija treh že uveljavljenih svetovnih žag z vsemi njihovimi napakami. Odpravil jih je in žago izboljšal. Kitajci so za to izvedeli, ga povabili in za Bojana se je začela pravljica.

Radi kopirajo

Bojan Mežnar je pripovedoval: "Pri nas ti vsako inovacijo zatrejo v kali. Ali zaradi nevoščljivosti ali ljubosumni tehnologi, češ, kaj boš ti, reva. Včasih te ustavijo šefi, da jim ne bi vzel potovanj v tujino in provizij za nekaj, kar bi zlahka naredili doma sami, ceneje in bolje. Kitajci pa cenijo znanje."

Dobili smo veliko odmevov, večina je bila navdušenih, nekaj je bilo tudi dvomljivcev, da si je Bojan privoščil nekaj napak, zemljepisnih netočnosti, sploh pa je tam, v njegovem Tržiču, še boljši poznavalec Kitajske.

Odkrili smo ga na čelu podjetja Luen. Tomaž Čadež se je po prvi zadregi razgovoril:

"Kitajsko je težko spoznati, gromozanska je in pestra. Res pa s Kitajci poslujem že šestnajst let. Začel sem z obutvijo, naredil ponudbo za veletrgovca, pri Kitajcih dosegel res dobro kakovost za še ugodno ceno in posli so stekli. Pogajanja o teh stvareh so z njimi težka, zapletena, čeprav se jim kar naprej riše smeh na obrazih. Tudi fotografirajo se zelo radi, z Evropejci še posebno. Tuji jeziki jih še mučijo. Navodila za uporabo izdelkov naredijo tako kratka in površna, da so za nas komaj uporabna.

Tudi motorne žage uvažamo, pri njih tople vode ne moreš več izumiti. Prekopirali so vse, kar se je dalo, izboljšati morajo le še kakovost materialov in izdelavo."

Koliko zabojnikov

Za Bojana Mežnarja so izvedeli in ga povabili. Kako ste vi prišli v stik z njimi?

"Mladenič sem bil še, neizkušen, posli so me mikali, s Kitajsko vsekakor. Delal sem le s faksi, za računalnike smo komaj vedeli. Prijatelj mi je prinesel kitajski sejemski katalog, česa vse ni bilo v njem! Zamikale so me igrače, poslal sem faks in vrnilo se je vprašanje - koliko zabojnikov!"

Menda še danes merijo le v zabojnikih?

"Res je, toda le od kod mi v tistih časih denar za poln zabojnik enega izdelka? Kitajcem moraš vse plačati vnaprej, ni odloga plačil. Pošta je romala sem in tja, pojasnila, načrti in končno povabilo, da me na točno določen dan pričakujejo na letališču!"

Tomaž je zbral denar za karto, pomagali so tudi starši, se je pa poti bal.

"Preprosto nisem vedel, kaj me čaka. Bo sploh kdo tam? Je stvar resna? Bila je, čakal me je šofer, me peljal v velikansko stolpnico, v kateri posluje nekaj sto podjetij, večinski lastnik pa je John Wui. Rokovala sva se, pa me je kar potegnil k sebi, objel in mi zaupal, da sem ga s svojimi sanjami spomnil nanj, ko je bil še mlad. Prebral je moje videnje, začutil, kaj vse bi rad, a ne zmorem. Sam sebe je videl v tem in me povabil.

Pojasnil mi je, da pomeni stisk roke več kot vse podpisane pogodbe. In beseda, varčuj z njo, ko pa jo daš, je za nobeno ceno ne prelomi! S slabo besedo po vodi splava ime, z njim ugled, zaupanje, stvari, ki se nikoli več ne vrnejo.

John me je vodil, mi marsikaj pokazal, v bistvu pa mi je šest let pil kri, tako me je gnjavil. Potem me je poklical, vprašal, če sem že kaj zaslužil, se kaj naučil in pribil: Tu imaš bazo poslov, tole so tvoji partnerji, delaj, če se ti zatakne, pokliči."

Moč dane besede

In se je zatikalo?

"Seveda se je. Pošiljal sem fakse, naročal, še odgovora ni bilo. Ko je posredoval John, je vse steklo. Beseda takšnega možaka je tam res težja od zlata. In vrednejša! Zdaj sem lahko dobil tudi manjše količine in ni bilo nujno plačati vnaprej. Tudi kakovost je zdaj vedno takšna, kot se dogovorimo."

Kakovost? Kitajska? Za nas sta to še vedno sprta pojma!

"Vedno bolj po krivici. Hudo je bilo, ko sem se majhen in neznan boril za primerno kakovost in ugodno ceno hkrati. Zdaj lahko zabojnik z osem tisoč pari čevljev prodam v nekaj tednih in ni reklamacij. Zdaj na začetnike preži nova nevarnost - splet."

Saj ste potožili, kako težko je bilo s faksi.

"Ja, splet pa vso pisano mavrico izdelkov ponudi na krožniku. Vsi so največji in najboljši. Ni treba več na sejme, a ne vidiš izdelka, ne spoznaš ljudi. Zato je vse več prevar."

Le kako, mar beseda ni zakon?

"Govoril sem o svojih začetkih, ko je še bila. Kljub komunističnemu sistemu na kitajskem trgu vse bolj vlada kapital. Kapitalizem pa podkuri pohlep, pohlep potepta vse druge vrednote, razen dobička. Kitajci so vse bolj pregnani, vse bolj vidijo le denar.

Ko sem bil prvič tam, so delavci začeli delati ob devetih, ob enih so imeli uro za kosilo, potem nazaj do polnoči. Zdaj po peti uri popoldne ne najdeš nikogar več. Praznikov imajo vse več in trajajo po več dni. Prej so delali dobesedno za skodelico riža, zdaj navaden delavec zasluži 300 dolarjev in gleda vsega polne izložbe. Potrebe rastejo, pohlep po stvareh cveti, lakota po denarju je vse večja. Dela je dovolj za vse, vse se širi, razvija. Mi tovarne zapiramo, tam rastejo kot gobe."

Komunisti z vizijo

Doklej?

"To je tudi na Kitajskem že vprašanje, ki povzroča vse večji strah. Kdaj se bo ta hitro vrteči krog zaprl, kakšne bodo posledice? Zdi se mi, da imajo ti komunisti vizijo, da znajo predvideti in načrtovati."

Cene so menda res nizke?

"So, tudi stanovanjske bloke postavijo ob tovarnah. Razkošje je zelo drago. Znanec je za džip, ki tu stane 90.000 evrov, brez vprašanj odštel 240.000 dolarjev. Če si šef, moraš imeti tak avto, sicer te nihče ne jemlje resno.

Tam je vse veliko. Govorim jim o državi z dvema milijonoma prebivalcev, tam pa so mesta s pet milijoni prebivalcev le mesteca. Stolpnice prodirajo v nebo, ceste so široke kot letališča, velike so tudi razlike - med vse bolj bleščečim razkošjem in neverjetno revščino. Kitajska te osvoji, mene je že s svojo neverjetno hrano. Vse sem poskusil, tudi kače, netopirje, podgane bi verjetno zavrnil, a so me pomirili, da zanje trenutno ni sezona."

Kaj Kitajce najbolj skrbi?

Več v tiskani izdaji!