Mnogi ljubljanski brezdomci, ki se za nameček bojujejo še z zasvojenostjo s prepovedanimi drogami, so prisiljeni životariti v Kolizeju, kjer med podganami in iztrebki, v prostorih brez elektrike in vode, prebijajo noči. V številnih zavetiščih zaradi svojega statusa zasvojencev namreč niso dobrodošli, osemnajst postelj v zavetišču, ki je namenjeno prav njim, brezdomnim uporabnikom prepovedanih drog, pa je premalo. Po Ljubljani se tako brez strehe nad glavo giblje nekaj sto zasvojencev, ki si pod mostovi, v skritih kotičkih parkov, kleteh in zapuščenih podrtijah vbrizgavajo drogo. Zato se poleg težav, ki so neposredno povezane z uživanjem mamil, bojujejo še z mnogimi drugimi posrednimi zdravstvenimi zapleti. Čeprav v tujini že več let izvajajo dokazano dobre prakse nastanitve zasvojencev z družbenega dna in omogočanja čim bolj varnega vbrizgavanja mamil v tako imenovanih varnih sobah, se po besedah socialne delavke Elvire Delić, vodje zavetišča za brezdomne uživalce prepovedanih drog, pri nas pogoji za učinkovito pomoč brezdomnim zasvojencem ne izboljšujejo. Delićeva zato počasi obupuje.

Najbrž do premikov na bolje ne prihaja tudi zato, ker v velikem delu javnosti še vedno velja prepričanje, da si med vsemi pomoči potrebnimi prav zasvojenci s prepovedanimi drogami najmanj zaslužijo pomoči, češ da so tako ali tako za vse krivi sami?

"Da, zagotovo. Že med brezdomci so uporabniki drog marginalizirana, če že ne povsem odtujena skupina. Ne le da ne morejo uporabljati določenih storitev, ki jih drugi brezdomci lahko, temveč jim odrekajo tudi vsakršno solidarnost. Javnost jih ima za moralno povsem sprevržene ljudi. V ljubljanskem zavetišču pod okriljem centra za socialno delo Ljubljana center uživalcev drog na primer niti ne sprejmejo. Podobno je tudi pri nastanitvenih programih nevladnih organizacij. Izogibajo se zasvojencev, vsaj takih, ki so se že zdravili. Ker je pravna slika tu zelo jasna, nihče ne želi izpostavljati svojega programa in sebe osebno."

Visoke kazni za "pomočnike"

Govorite o kazenskem zakoniku, ki prepoveduje in kaznuje omogočanje uživanja mamil?

"Da. Zdi se mi, da je to zelo velik dejavnik, saj je zaporna kazen za omogočanje uživanja lahko tudi dvanajst let zapora. Če bi si kdo v zavetišču vbrizgal prevelik odmerek in umrl, bi nekdo moral odgovarjati. Po drugi strani pa se od nas, zaposlenih v zavetišču, pričakuje, da bomo ljudi zaradi uživanja drog v prostorih zavetišča izključevali, strogo sankcionirali in jih tako še dodatno življenjsko ogrozili. Oseba bi v tem primeru drogo užila zunaj, nekje ‚na skritem’. Tako ji ne bi mogel nihče pomagati v primeru predoziranja, verjetno bi tam pustila tudi uporabljen pribor za vbrizgavanje. Tu ne gre več le za pristop zmanjševanja škode, temveč gre za kodeks etičnih načel v socialnem varstvu, kateremu smo zavezani socialni delavci."

Veliko vaših uporabnikov, ki so pristali na ulici in se nato vdali drogi, so že pred življenjem na ulici zaradi različnih težav obravnavale socialne službe. Očitno neuspešno. Ali ni že samo zato dolžnost družbe in teh istih služb, da bolj aktivno pomagajo?

"Spet je tu substanca. Žal je tako, da prepovedana substanca preglasi vse drugo. Druge okoliščine niso pomembne. Če primerjamo brezdomne zasvojence z brezdomci, ki imajo težave z alkoholom, sta sliki bistveno drugačni. Brezdomci, ki imajo težave z alkoholom, so v družbi deležni veliko več usmiljenja. Dvomim pa, da bo javnost kdaj tako zrelo dojela, da bo pomoč razumela kot dolžnost in ne samo kot usmiljenje. Raziskava, ki smo jo opravili v našem zavetišču, je pokazala, da je bilo konkretno štirinajst od sedemnajstih uporabnikov obravnavanih s strani socialnih služb. Predvsem je šlo za rejništva, vzgojne in pozneje prevzgojne zavode. Ob polnoletnosti so nato pristali na cesti, popolnoma ‚neopremljeni’ za življenje. Srečanje s kakršnokoli drogo je bilo po vsem prestanem skoraj neizbežno."

Pomoči so pogosto deležni le tisti zasvojenci, ki so že v nekem procesu zdravljenja, drugi pa veliko redkeje. Torej gre v večini primerov za nekakšno pogojno pomoč?

"To je ta teološka razprava. Prevladuje mišljenje, da obstaja samo en način življenja. Pravilen. Vse drugo je nepravilno in zato moralno sprevrženo."

Na voljo je 18 postelj

V vašem zavetišču, ki je odprto od devetih zvečer do devetih dopoldne, imate osemnajst postelj za brezdomne zasvojence. Dopoldne jih morate postaviti nazaj na cesto. Zato bi si želeli 24-urni center.

"Bilo bi prav, da bi imel človek neko možnost za kakovostno normalizacijo vsakdanjega življenja. Da bi imel nek varen in intimen prostor, kamor lahko pride, v katerem se lahko spočije. Hkrati bi mu to bila tudi nekakšna baza za naprej. Idealno bi bilo, če bi bil možen tudi celostni pristop. Psihološki, socialni, materialni, zdravstveni... V nekem miru bi morda našel tudi razlog, da bi bil trezen."

Na tak način že potekajo dobre prakse zmanjševanja škode marsikje v tujini, kjer imajo tudi varne sobe, v katerih si lahko brezdomni zasvojenci v sterilnem prostoru vbrizgajo drogo. Pri nas takih sob ni. Je res težava samo v kazenskem zakoniku, ki prepoveduje omogočanje uživanja droge?

"Rada bi verjela, da je razlog res samo to ter da med nami, tudi med socialnimi delavci, ni takih, ki še vedno mislijo, da so varne sobe samo spodbuda in potuha."

Čeprav dobre prakse iz tujine kažejo dobre rezultate z vidika zasvojencev in njihove okolice?

"Seveda. Že zdaj z zavetiščem zmanjšujemo tudi lokalno škodo. Ni vlomov zaradi nezakonitih prenočevanj, manj je odvrženih igel, manj je kršitev javnega reda in miru. Od stanovalcev okoli našega zavetišča na Vošnjakovi ne dobivamo pritožb, policija nam je lani poslala celo zahvalno pismo."

Pomanjkanje kadrov

Pravite, da bi potrebovali več zaposlenih, saj že zdaj s kolegoma delate praktično vse dni v letu. Delo z zasvojenci je najbrž zelo naporno tudi s čustvenega vidika.

Več v tiskani izdaji!