Ivo Daneu: Naši košarkarji in navijači so fenomen

Tako naši košarkarji kot navijači so med glavnimi junaki prvenstva. Kakšni so vaši vtisi in pričakovanja po dosedanjem delu prvenstva?

"Neverjetno, res so fenomen, oboji. Vseh skupaj nas je dva milijona, šestkrat manj kot ima prebivalcev Carigrad. Tega ne omenjam iz kalimerovstva, ampak kot dokaz, da se z vztrajnostjo lahko dosega uspehe, le kolektiv mora biti močan. To, da je bilo na tekmah tudi po pet tisoč naših navijačev, je dokaz, da imamo Slovenci res radi košarko. Še Tivoli je bil letos poln na tekmi s CSKA, čeprav Olimpija sploh ni imela možnosti. Zdaj možnosti so, čeprav bo proti Turčiji z njeno publiko zelo težko. A žreb je vselej krut, slabih nasprotnikov pa tako ali tako ni več. S kakovostjo in nekaj sreče je mogoče marsikaj doseči."

Zdi se, da vsa Slovenija čaka, da bi sedanja generacija enkrat osvojila tudi kolajno, ki bi si jo po imenih in igrah že zaslužila. Hkrati seveda obžalujemo, da priložnosti za to generacijo ne bo več veliko, na prvenstvih pa vselej manjka kdo od najboljših. V vaših časih se slednje ni dogajalo.

"V mojih časih odpovedi res ni bilo, takrat si bil počaščen, če si nastopal za reprezentanco. Res se je tudi meni zgodilo, ko sem bil že v službi, da me direktor ni pustil prej, tako da sem šel v Mehiko brez priprav, neposredno na letalo. A šel sem in morda bi se dalo tudi pri Lorbku in Benu Udrihu narediti kakšno izjemo in bi jima vodstvo reprezentance lahko ponudilo krajše priprave ali drugačen dogovor. Zdaj so drugačni časi, klubi plačujejo igralce, včasih tudi pretirano in prek vseh meja. Po drugi strani bi bilo prav, da bi tudi zvezdniki bolj upoštevali interes Slovenije, če je že toliko navijačev pripravljenih vlagati v potovanje in navijanje. Na obeh straneh bi torej morali nekoliko popustiti in se razumno pogovoriti, tako je pač v življenju, ne nazadnje tudi v zakonu. Upam, da bodo prihodnje leto, ko se bo možno uvrstiti na olimpijske igre, igrali res vsi najboljši."

Kdo je za vas pravzaprav najboljši od naših?

"V mojih časih je bil zame to Čosić, zdaj pa je težko reči. Beno Udrih, Goran Dragić, Erazem Lorbek in še kdo so sami odlični igralci, a ne bi želel nikogar izpostavljati."

Omenili ste sedanje pretirane nagrade v košarki. V vaših časih je bilo povsem drugače.

"Seveda. Leta 1957 smo za osvojeno državno prvenstvo dobili le torbe, ki jih je torbar sešil iz blaga, da smo lahko nesli copate in brisače, leto zatem smo dobili blago za obleko, podlogo in krojača smo morali plačati sami. Prvo denarno nagrado smo dobili za osvojitev srebrne kolajne na olimpijskih igrah v Mehiki 1968, takrat je začel pritekati denar tudi v klube, a seveda neprimerljivo s sedanjimi časi. Ne le v športu, tudi na drugih področjih je šel razvoj pač naprej. Rad rečem, da se na to košarko sploh ne spoznam več."

No, vsekakor se spoznate. Ste ne le eden najboljših slovenskih in jugoslovanskih igralcev vseh časov, ampak tudi uradno najboljši igralec svetovnega prvenstva 1967 v Urugvaju. Take naslove so na zadnjih svetovnih prvenstvih osvajali Pau Gasol, Dirk Nowitzki, Tony Parker, Shaquille O'Neal, pred tem Dražen Petrović in Toni Kukoč. Morda se v Sloveniji kar premalo zavedamo, v kakšno druščino sodite.

"To mi ugaja, seveda pa so bili to res drugi časi. Takrat je bilo vse amatersko. Ne vem, če bi lahko igral med profesionalci v ameriški ligi NBA. Ponudbe za to nikoli nisem niti dobil."

Realova ponudba

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)