V klet, v pekel, samo v šolo nikar!

V neki razmeroma tipični slovenski družini, ime katere smo na željo staršev izpustili, imajo doma dečka in deklico. Med njima je tri leta razlike. Deklica, 14, hodi z veseljem v šolo, deček, 11, se je izogiba kot hudič križa. Težko je reči, ali jo sovraži ali ne, vsekakor pa se je boji. Težko bi rekli, da se njune izkušnje v družini močno razlikujejo, torej se je tak odnos moral oblikovati drugje. Tudi vprašanje, od kod dečkov strah, je samo po sebi zanimivo. Toda tako pač je, bi rekli: nekateri otroci ne marajo šole. Še več, strah jih je. Tema je posebej aktualna zdaj, ob začetku šole, sicer pa je po svoje večna. Izvedenci namreč ugotavljajo, da je strah obstajal nekoč in da ga je veliko dandanes, razlogi zanj pa so različni in sorodnih fobij je kar nekaj. Koliko in zakaj, je drugo vprašanje. Nekaj zagotovo velja, da je pri reševanju tovrstnih težav zelo pomembno sodelovanje staršev, kot je še posebej poudarila klinična psihologinja, ki je bila ena naših sogovornic.

Bržkone ga ni, ki ne bi začutil odpora do šole. Zdi se, da je to ena redkih stalnic v življenju. Stopnje odpora in razlogi zanj se, kot je mogoče dognati, razlikujejo, vendar so rezultati enaki. Kdo drug kot izvedenci, ki vsak dan delajo z otroki, lahko najbolj pripomorejo k osvetlitvi tega fenomena, čeprav je bilo mogoče že kaj kmalu dognati, da si niso povsem edini glede razlag, medtem ko pojav še zdaleč ni docela pojasnjen.

Med našimi sogovorniki je bila Avguština Župančič z ljubljanske osnovne šole dr. Vita Kraigherja, ki se s takšnimi in drugačnimi tegobami učencev ukvarja skoraj štiri desetletja. Odpor do šole je bil nekakšna stalnica. "Nemara so bili razlogi zanj drugačni. Bolj živahne otroke, denimo, bi nekoč starši utegnili s šolo strašiti, češ, boš že videl, ko boš tam, kjer ne bo tako lepo. Tega dandanes skoraj ni več. Veliko večja je sedaj vloga učiteljev," je povedala.

Možni razlogi

Razlogov, zakaj čuti enajstletni deček iz uvodnega primera odpor, je lahko več. Na osnovi odgovorov, ki smo jih dobili od izvedencev, bi lahko izluščili nekaj ključnih: prav mogoče je, da učitelji ali starši preveč pričakujejo od otroka, ali pa da se učenec počuti neprijetno, ker je slabši od vrstnikov, vzrok je lahko uporništvo, predvsem v višjih razredih, problematičen je lahko odnos sošolcev, ki bi posameznika izključili iz svoje sredine. Negativno lahko vpliva posebna strogost učitelja - domala vsakdo je bržkone med šolanjem že spoznal kakšnega takega - in navsezadnje, nekateri otroci nimajo prave spodbude.

Slišati je bilo še domneve, da naj bi bil odpor pri dečkih bolj pogosto prisoten kot pri deklicah. Avguština Župančič, ki je imela med vsemi sogovorniki s šol največ izkušenj, ocenjuje, da bi navidezno res lahko sodili tako. Namreč, dečki so se nemara malo bolj pripravljeni upreti, pred petnajstimi leti, kot primer, je bilo predvsem v nekaterih mestih razširjeno izsiljevanje starejših in mnogi zaradi tega pač niso radi odšli v šolo. Vendar njene vsakodnevne izkušnje ne pritrjujejo razliki med spoloma. Tako dečki kot deklice imajo lahko podobne strahove.

To tudi ni posebna značilnost slovenskih šolarjev. Pojav poznajo na tujem, poimenujejo ga s podobnimi izrazi. Francozi, na primer, pravijo temu "phobie scolaire", Angleži "school phobia", na pol strokovno je včasih zaslediti izraz "scolionophobia", torej nekakšna "šolofobija". Časnik The Guardian je pred časom pisal, da v Veliki Britaniji v zadnjih letih opažajo značilen porast pojavov izogibanja šoli, najbolj pogosto po njihovih izkušnjah ta fobija nastopi v začetku šole. Ne zgolj prvi dan, kot je pogosto poudarek pri nas, temveč v prvih tednih novega šolskega leta. V Franciji so poročali, da petnajst odstotkov otrok in mladostnikov, starih od enajst do osemnajst let, močno trpi, najbolj pogost odgovor je bil, da spričo strahu pred šolo. Omenjajo še, da ta strah v skrajno močni obliki prizadene od enega do pet šolarjev od stotih v razvitem zahodnem svetu. Zdi se, da so poudarki glede ciljnih skupin med državami nekoliko različni. Medtem ko ponekod poudarjajo predvsem težave med adolescenti, se drugje bolj osredinjajo na prvošolce.

Pred časom je francoski časopis Le Post obširneje pisal o tem pojavu v Franciji. Med drugim časnik navaja, da strah pred šolo tamkajšnji izvedenci opredeljujejo kot občutenje notranjega nemira ob misli na odhod v osnovno ali srednjo šolo, prav tako na univerzo. V skrajnosti se ta nemir kaže kot bolečina v trebuhu ali kot glavobol. V končni posledici lahko sila močan strah pred šolo vodi, na primer, do težav s srcem.

Pristen odnos

"Zelo pomembno pri vsem tem je, da imaš z otrokom res pristen odnos," je še pripomnila Župančičeva. "To ne pomeni pretiranega nadzora nad njim, temveč odnos, v katerem otroku ni treba lagati." Tako bo prej povedal, česa in zakaj se boji, posledično je mogoče težave učinkoviteje reševati.

Več v tiskani izdaji!