Vseslovensko usmerjeni Ivan Hribar je bil zoprn predvsem zagrizenim nemškim nacionalistom na jugu habsburške monarhije. Pri njegovi odstranitvi je igralo veliko vlogo tudi strankarsko zakulisje, saj je bil deželni predsednik, baron Theodor Schwarz, pod močnim vplivom takratnega voditelja slovenskega katoliškega političnega tabora Ivana Šušteršiča.

Ivan Hribar je bil nadvse zaslužen za obnovo po potresu porušene Ljubljane. O njem so govorili kot o človeku, ki je obnovil porušeno mesto. Hkrati si je prizadeval, da bi mesto spremenil v moderno središče slovenskega naroda, ki bi bilo pomembno tudi v širšem evropskem okolju (organizacija kongresov, odmevnih prireditev in podobno). V Hribarjevem času je Ljubljana dobila vodovod, plinarno, elektrarno, Zmajski most in še kaj. Hribar je kot župan skrbel tudi za regulacijo mesta, mestno kanalizacijo in še za marsikaj drugega.

Hribar je med letoma 1889 in 1908 deloval kot deželni, od leta 1907 do leta 1911 pa kot državni poslanec. Pripadal je radikalnim in demokratičnim in bil predsednik Narodne napredne stranke ter nosilec vseslovanske ideje, zaradi česar je bil v letih 1914-1917 zaprt. Zanj je bilo značilno, da je svoje politične koncepte podpiral z načrti za razgibano, za tedanje čase sodobno gospodarsko in kulturno dejav-nost. Bil je gospodarstvenik, a tudi pesnik, prevajalec (predvsem iz francoščine in ruščine) in pisatelj. Objavljal je članke o politiki, slovanskih narodih in njihovi kulturi.

Zakaj ni mogel šestič postati župan

Hribar je bil od krvavih septembrskih dogodkov leta 1908 trn v peti nekaterim visokim uradnikom državne administracije, med katerimi je prevladoval deželni predsednik, baron Theodor Schwarz. Hribar je menil, da je bil Schwarz eden glavnih krivcev za takratno krvavo tragedijo v Ljubljani, tega tudi ni skrival. Pri njegovi odstranitvi je igralo veliko vlogo tudi strankarsko zakulisje, saj je bil Schwarz pod močnim vplivom takratnega voditelja slovenskega katoliškega političnega tabora Ivana Šušteršiča, ki je od kranjskih deželnozborskih volitev leta 1908 uspešno odstranjeval vse svoje nasprotnike. Šušteršič je za svoje namene pridobil tudi sarajevskega cesarskega namestnika, generala Potioreka, ki so mu na dunajskem dvoru zelo zaupali.

Ljubljanski občinski svet je Ivana Hribarja kljub cesarski odstavitvi konec avgusta 1910 demonstrativno ponovno izvolil za župana ter hkrati sprejel sklep, da bodo Gosposko ulico v Ljubljani zaradi njegovih velikih zaslug za mesto poimenovali po njem. Državna oblast je na sklep odgovorila zelo ostro, razpustila občinski svet in na magistrat poslala svojega komisarja.

Predvsem mlajši liberalci so se zavzemali za to, da bi Hribarjevo izvolitev za župana ponavljali tako dolgo, da bi izsilili pristanek nanjo, vendar so v resnici ukrepali manj radikalno, saj so v začetku leta 1910 v kranjskem deželnem zboru sprejeli zanje neugodno volilno reformo, po kateri so lahko volile tudi ženske davkoplačevalke in učiteljice, ki so bile bolj naklonjene Vseslovenski ljudski stranki. V začetku decembra je deželni zbor razveljavil tudi preimenovanje Gosposke ulice v Hribarjevo.

Tako se je končalo najproduktivnejše obdobje Ivana Hribarja, saj je konec oktobra 1910 izstopil tudi iz vodstva Narodno napredne stranke in svoje mesto prepustil Ivanu Tavčarju.

Hribar se je zavzemal za ureditev Jugoslavije po vzoru ZDA in Švice. Menil je, da bi se vlada morala posvetiti socialnim vprašanjem, predvsem pa uvedbi osemurnega delavnika in razdelitvi zemlje - latifundij med revne kmete. Predlagal je, da bi se v osnovnih šolah na Slovenskem učili srbohrvaščine, v Srbiji pa slovenščine. Neizmerna naravna bogastva naj bi bila last države.

Ko je predsedniku jugoslovanske vlade rekel, da bi država morala zavarovati gospodarsko bolj šibke plasti prebivalstva, ga je Protić zavrnil, češ da bi to pomenilo uvedbo boljševizma.

Hribarjevo pismo papežu

Ko je ljubljanski škof Missia na vprašanje ministra, barona Schonborna, omalovaževal slovenski jezik kot narečje, ki se skoraj v vsaki vasi drugače glasi, je v Hribarju "vse zadrhtelo in zavrelo". Odločil se je seznaniti papeža Leona XIII. o tej, za narodne težnje tako pogubni gesti ljubljanskega knezoškofa. Pismo mu je v latinščino prevedel prijatelj, prof. Rajko Perušek, na čigar molčečnost se je lahko povsem zanesel.

Preden je odposlal spomenico, jo je posredoval še džakovskemu škofu Juriju Strossmayerju. Ta mu je 14. februarja 1899 lastnoročno sporočil, da je seznanil Rim o njegovi nameri. "Vi dakle Vaš promemoria slobodno pošaljite. Hoće l'biti hasna, neznam. Danas su grozna vremena. Od svih strana na nas udarajo, Bog nek nam je u pomoć," mu je pisal.

Jurij Strossmayer je bil eden redkih cerkvenih dostojanstvenikov, ki je prepričeval sveto stolico, da nacionalni občutek ni nujno sovražen cerkvi. Zavzemal se je za uvedbo slovanske liturgije v cerkvah in za preseganje razkola med katoliško in vzhodnimi cerkvami. Bil je v majhni skupini škofov, ki je na prvem cerkvenem zboru v Rimu (1869 in 1870) nasprotovala dogmi o papeški nezmotljivosti.

Začetek Hribarjevega pisma papežu Leonu XIII. se je, če ga dobesedno ponovimo, glasil takole: "Beatissime pater! Natio slovena, ramus magnae familiae slavicae, numerans circa 1,200.000 animas, occupat meridionales regiones ditionis Austriacae penes mare Adriaticum et nonnulla vicina regnorum Italia et Hungariae... Sveti oče! Slovenski narod, veja velike slovanske avstrijske družine, šteje okrog 1,200.000 duš, biva v južnih pokrajinah avstrijske države, ob Jadranskem morju in v nekaterih sosednjih krajih Italije in Ogrske. Nobenemu narodu ni nikdar storil krivice, vendar se mora na vso moč boriti za svoje prvotne naravne pravice. V naših dneh mora zlasti jako trpeti od sosednih narodov, ki si prizadevajo odstraniti slovenski jezik celo iz zadnjega zakotja. Opiraje se na avstrijsko ustavo delujejo slovenski rodoljubi že nekaj desetletij za ohranitev svojega jezika, toda zaradi velikanskih ovir so dosegli malo uspeha. Niti v tako imenovanih ljudskih šolah se ne predavajo slovenski mladini začetni nauki v domačem jeziku niti na sodiščih nima slovenski jezik svojih pravic..."

Prihodnjič: Skok v zelene valove